Moja duša poveličuje Gospoda

Moja duša poveličuje Gospoda,
moje srce se raduje v Bogu, mojem zveličarju.
Ozrl se je na nizkost svoje dekle,
glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.
Velike reči mi je storil Vsemogočni,
njegovo ime je sveto.
Iz roda v rod izkazuje usmiljenje
vsem, ki mu zvesto služijo.
Dvignil je svojo močno roko,
razkropil je vse, ki so napuhnjenih misli.
Mogočne je vrgel s prestola
in povišal je nizke.
Lačne je napolnil z dobrotami
in bogate je odpustil prazne.
Sprejel je svoje izvoljeno ljudstvo,
kakor je obljubil našim očetom.
Spomnil se je svoje dobrote
do Abrahama in vseh njegovih potomcev.

                                                        (prim. Lk 1,46-55)

 

Ta čudovita Marijina hvalnica, s katero je slavila Boga, ko je v svojem telesu nosila Odrešenika, mi v teh predprazničnih dneh pomembno oblikuje pogled na življenje. Pogled na to kdo sem jaz, kdo je človek in kdo je Bog. Tolikokrat se namreč ujamem v past, da si domišljam kaj vse delam in kako zelo je to pomembno. Še bolj pogosto pa se mi zgodi, da se izgubim v temnih mislih lastne majhnosti, nesposobnosti in neuspešnosti, ko ne vidim rezultatov svojega dela ali pa doživim neuspeh. Oboje je pogled, ki je usmerjen vase in ne v Boga in zato v meni ne prebuja hvaležnosti, ne prinaša veselja.

Marija, Božja mati, pa me uči gledati Boga in njegova velika dela. Bog je tisti, ki dela čudovite reči v mojem življenju in življenju vsakega od nas. Marija me uči sprejemati Boga, se veseliti njegovih del, njegovih darov, se mu zahvaljevati in ga slaviti. Marija ni postala velika zaradi svojih besed ali svojih del. Postala je velika, ker je poslušala Boga, ker ga je sprejela v svoje življenje in dovolila, da je On delal velike reči v njenem življenju.

 

Objavljeno tudi v: Filipov glasnik, glasilo Pastorale gluhih in naglušnih Slovenije, december 2016, str. 11.

 

Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Share on LinkedIn

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja