Če si malo domač ali te zanima razločevanje duhov, bi morda lahko poskusil tudi s to metodo, ki pokaže, kaj se dogaja v notranjosti. Dejansko in praktično pomaga videti, kar sicer izkusimo le v čustvih in mislih.

Pred začetkom molitve sem dala v smer, kamor kaže igla (torej na sever), križ. Igla kompasa je zelo občutljiva. Če nisem v miru, ampak se ves čas gibljem, ‘pleše’ okoli in ne morem videti, kje je v resnici »sever«. Samo takrat, ko se ustavim, se igla umiri in pokaže smer. Igla je kot naša vest, (lahko bi rekli tudi »naš zdrav um«), ki jo je Bog dal v naše duše. Nikoli ne bo prenehala kazati prave poti. Vedno pokaže pravi »sever«. Vendar pa smo pogosto zmedeni glede smeri, ker nismo v miru. Našo »iglo« pretresajo spremembe v življenju. Niti ne samo velike stvari. Lahko se z nekom spremo ali smo navdušeni nad nečim, smo pod stresom ali pa se dogaja kaj s hormoni, ali … Takrat ponavadi nismo dovolj mirni, da bi pustili, da se igla umiri in bi opazovali, kje naj hodimo ali kje naj iščemo. Namesto tega reagiramo impulzivno. Tečemo naokoli, misleč, da poznamo pot ali da jo bomo našli. Vendar pa se lahko izgubimo, če se ne naučimo ustaviti in pustiti, da »igla« pove, kje je Pot, Resnica in Življenje.

Preizkusila sem, kaj se dogaja v moji glavi, če obrnem kompas v roki. Če ga obračam dovolj dolgo, bo »sever« napisan na nasprotni strani, na katero kaže igla. Zdi se nenavadno. Mika me, da bi verjela, da mora biti tam, kjer je črka »N«, sever. Ker ga vidim. Igla pa še vedno kaže na pravilni »sever« čeprav je zdaj tam črka »S« (jug). Prav tako je bilo zanimivo opaziti, kaj se zgodi, če se obrnem, medtem ko opazujem kompas in kakšen je občutek. Ali pa če začnem nekaj časa hoditi okoli. Bodisi z zaprtimi očmi ali pa vsaj, da kompasa več ne opazujem. Drži namreč tudi: ni mogoče zares hoditi ob stalnem opazovanju igle v strahu, da zgrešim smer. Ne prideš nikamor, če se stalno ukvarjaš z opazovanjem sebe.

Čez nekaj časa sem spet pogledala kompas in videla, da sem »zapustila pravo pot«. Moja prva misel je bila, naj grem po isti poti nazaj in začnem na začetku. Toda, ko sem gledala iglo, sem opazila, da to prinaša še več zmede. Še več: to ni le nemogoče in zmedeno, da se vrnem po isti poti; tudi ni potrebno. Sploh ne! Lahko začnem ravno od tu, kjer sem zdaj. Takoj, ko odkrijem, da sem izgubila pogled na pravi ‘sever’, se ustavim, da pridem v korak, pustim, da se igla neha premikati, vidim pravo smer in začnem znova hoditi. Dobro je, da ugotovite, kako pogosto je pametno vzeti nekaj minut za pogled na iglo. 5 x na dan ….? Vsaka duša ima svoj ritem.

Ta način »eksamna« bo za vsakega drugačen. Zato ni potrebno povedati kaj več. Če naj bo to prava molitev, pravi pogovor z Jezusom, nas bo On vodil, da odkrijemo več o naših močnih in šibkih točkah, o delu duhov in o razločevanju.

Zdi se mi, da gre zlasti za »poslušanje«. »O, da bi danes poslušali Gospodov glas, ne zakrknite svojih src.«

Hvala, da sem lahko z vami delila eno od svojih izkušenj. Hvala za prevajanje s. Simoni.