Deževna doba se je na Salomonovih otokih letos zakasnila. Bili smo že v skrbeh zaradi suše. Toda zdaj se trenutki sonca in dežja bliskovito menjavajo, kot se menjavajo tudi dogodki v misijonu. Pred dobrim mesecem sem se vrnila s počitnic pri hrvaških usmiljenkah v Bumi na otoku Malaita. Da, res so bile počitnice, kajti tam čez dan ni elektrike, torej tudi nisem mogla delati na računalniku. Preprosto, kajne? Za prejem in pošiljanje elektronske pošte sem potrebovala uro in pol vožnje do Telekoma in toliko nazaj. Vožnja je bila »pretresljiva«, čeprav se sestre spretno izogibajo največjim luknjam na makadamski in na gozdni poti. Kadar pa je cesta le preveč poplavljena ali ko je avto v popravilu, se v glavno mesto Auki odpeljejo z motornim čolnom. Z motornim čolnom smo se peljale tudi na duhovniško posvečenje in novo mašo v sosednji župniji Rohinari, to pa zaradi treh rek, ki preprečujejo pot do tja. Rekli boste, zakaj pa ne zgradijo mostov? Res, zakaj ne? Zato, ker jih poplave odnesejo. Tudi, ko so Kitajci zgradili neki most po najnovejši tehnologiji, ni mogel nasprotovati vodni ujmi. Tako je pot z ene strani otoka na drugo možna le po morju. Morda se kdo kdaj odpravi z mačeto tudi skozi gozdno goščavo, toda to je res dolga in utrudljiva pot. Sestre usmiljenke pa odhod v mesto uporabijo za prevoz bolnikov, za nabavo zdravil, nakupe in uradne opravke. Tako obisk, sicer le blizu štirideset kilometrov oddaljenega mesta, traja dobrega pol dneva. To je pravzaprav malo, če pomislimo na vasico Maraone v hribih na otoku Makira. Ti ljudje pešačijo dan in pol do prve avtobusne postaje, potem pa vožnja do glavnega mesta Kira Kira traja še pol dneva. Otroci morajo do šest kilometrov oddaljene šole čez drn in strn po hribih, kjer je ob deževju nevarnost plazov. Da se bodo lahko malčki v domačem vrtcu pripravljali na šolo, so poskrbeli slovenski darovalci – del trikraljevske akcije jim je bil darovan za obnovo vrtca v vasi.

Otroci Malaita: Otroci se hitro naučijo razbiti trdi kokosov oreh.

Zdaj smo že krepko v novem, to pomeni prvem semestru letošnjega akademskega leta. V bogoslovju poučujem Peteroknjižje, preroke in Pavlova pisma, v noviciatu sester Misijonark vnebovzetja pa izbrane odlomke na temo Božjega usmiljenja. Te misijonarke so Filipinke, v noviciatu pa že imajo salomonska dekleta. Za filipinsko skupnost na Salomonovih otokih imam enkrat mesečno razlago Svetega pisma, prav tako o Božjem usmiljenju. Tako je čas kar izpolnjen, zato so mi počitnice od srede novembra do srede januarja pomenile zares dobrodošel oddih. Prvo polovico sem uporabila za mesečne duhovne vaje. Ure, ki sem jih premeditirala s pogledom na tamkajšnjo laguno, so bile zares počitek v Gospodu. Ob zaključku duhovnih vaj pa mi je bilo dano udeležiti se duhovniškega posvečenja in nove maše  mojega študenta. V obred so bili čudovito vključeni deli kulture plemena Are Are s petjem, glasbo na bobne in panove piščali ter darovanjsko procesijo v njihovih domorodskih oblačilih. Tega dogodka sem se zelo veselila in resnično je izpolnil mojo dušo z globokim veseljem. Novomašnik, ki je bil pred tem zdravnik, si je dal na mašni plašč naslikati prehod iz njihove rodovne religije v krščanstvo. To je potem razložil v svoji novomašni pridigi.

S čolnom sem se odpravila še na eno pot, in sicer v laguno Langa Langa, pol ure vožnje. Dejansko je pot trajala več ur pod žgočim ekvatorskim soncem, kajti ustavili smo se v sedmih od devetih vasic, ki spadajo v to krajevno skupnost. V vsaki od vasic smo obiskali cerkev ter se spotoma srečevali z domačini. Čeprav je krščanstvo tukaj  še zelo mlado, komaj sto let je, odkar so ga sprejeli, stoji mična cerkev v vsaki vasi. Skrb za verski pouk, molitev, nedeljsko bogoslužje, pripravo na zakramente, skratka za versko življenje je zaupana katehistu posamezne skupnosti. Župnik pride v naselje le občasno. Tukaj sem lahko videla velikanski delež laikov v negovanju in ohranjanju verskega življenja. Mene so prosili, da jim razložim tiste vidike katoliške vere, ki jim jih pripadniki drugih krščanskih skupnosti očitajo kot napačne, tako praznovanje nedelje namesto sobote, čaščenje Božje Matere …, kmalu pa se je nabralo še precej novih vprašanj. Tako sem s to preprosto vaško skupnostjo preživela nepozabno nedeljsko dopoldne. Z mladimi pa smo imeli v soboto zvečer srečanje o duhovnih poklicih. Vsaka redovna skupnost ima domače poklice, čeprav so le-ti večkrat pod silovitim pritiskom njihovega plemena, ki od njih zahteva, da jim materialno pomagajo.

Langa Langa cerkev: Cerkev Jezusovega krsta je najlepša v naselju z devetimi podružnicami.

Plemena živijo po starodavnih zakonih medsebojne podpore in pomoči, kar je hkrati prednost pa tudi ovira. Kar si je nekdo izposodil, mora biti vrnjeno (pravilno!), pa četudi čez leta ali v kasnejšem rodu. Toda redovne skupnosti želijo biti neodvisne od darov sorodnikov in tudi bogoslovce tako vzgajajo, sicer bodo čez leta kot duhovniki imeli brez števila sorodnikov in vaščanov, ki bodo od njih zahtevali povračilo v nedogled. Tudi ti ljudje v  naravnem okolju zelenih otokov sredi Tihega oceana so podvrženi hlepenju po materialnih dobrinah. Revni po skromnejših dobrinah, tisti na visokih položajih pa po prav zajetnem kosu bogastva. In tukaj smo pri korupciji, ki je rak rana razvoja te dežele in ne zgolj te. Če dežela ne želi biti povsem izključena iz mednarodne gospodarske menjave, mora sprejeti razne ponudbe sodelovanja. Toda bogate države ji nudijo pomoč ob določenih pogojih, ki pa zanjo že niso več ugodni in pomenijo oviro njenemu razvoju in brezobzirno krajo njihovega naravnega bogastva (rib, stavbnega lesa, rudnin …). Pri izkoriščanju domačinov tako sodelujejo njihovi lastni izvoljeni predstavniki oblasti, ki se okoriščajo z mednarodnim sodelovanjem. Človeška sebičnost in trdosrčnost, brez ozira, ali se človek najde pred priložnostjo v velemestu razvitega zahoda ali na nerazvitem otočju Tihega oceana.

Otroci Langa: Ljudje, ki nimajo zemlje na otoku, si zgradijo otoček iz kamnov in na njem hišo.

Misijonarji si, s pomočjo dobrotnikov iz domovine, prizadevamo lajšati uboštvo ljudstva. Predvsem jih želimo vzgajati v Božjem duhu pravičnosti, poštenosti, dobrote in požrtvovalnosti. Upamo, da bodo iz krščansko vzgojenih rodov izšli pošteni upravitelji njihove domovine. To delo je zahtevno, kakor povsod, in sadovi niso obilni, kot bi želeli. Toda med misijonarji so pokončni ljudje, ki so v svoji domovini zastopali pravice revnih navkljub grožnjam gospodarjev tega sveta. Tako upamo, da bo Bog dal rast oznanilu teh sodobnih prerokov, ki si po zgledu starodavnih klicarjev Božje postave prizadevajo za pravičnost in pravico, dobroto in usmiljenje.