S. Agnes (Ana) Štrukelj se je rodila v Dolenji vasi pri Cerknici 5. septembra 1921. Takoj naslednjega dne je bila krščena in prejela je ime Ana, domači pa so jo klicali Anica. V Dolenji vasi je družina ostala le nekaj mesecev. Oče je kupil v Borovnici enonadstropno hišo, v katero so se preselili. V tej hiši so se nato rodili še ostali bratje in sestre.

Svojih otroških let se je s. Agnes vedno spominjala z veseljem in hvaležnostjo, posebno praznovanja božiča, velike noči in godu sv. Miklavža. Njen oče je bil dober in discipliniran vzgojitelj. Spremljal je življenje otrok doma in v šoli. Po zaključku štirirazredne osnovne šole so starši otroke vpisali na gimnazijo in potem na fakulteto, kar je bilo za tiste čase zelo redko. Ob očetu je v Ani dozoreval sklep, da bi bila tudi sama enkrat vzgojiteljica otrok. Želela je postati učiteljica. V Ljubljani sta bili v tistem času dve učiteljišči: državno in pri uršulinkah. Osebno se je odločila, da bo šla na državno učiteljišče, toda njen osnovnošolski učitelj je svetoval mami, naj jo vpiše k uršulinkam, ker bo tam lepša vzgoja. Ana se je najprej branila, a na koncu je sprejela mamino željo. Vpis na učiteljišče pri uršulinkah je bilo prvo in nepozabno srečanje z »nuncami« v njenem življenju. Tu je zaslutila nek drugačen mir, ki jo je, kot je sama zapisala, kar omamil. Ko sta z mamo odhajali, ji je Ana rekla: »Rada bom hodila sem v šolo. Tukaj je čisto drugače kot zunaj v svetu.«

Že prvo leto študija na učiteljišču jo je Jezus začel vabiti. Nekje je našla knjigo pesmi M. Elizabete Kremžar. Brala jih je glasno, počasi in z občutkom, da so te pesmi zanjo postajale molitev. V Ani je vedno bolj dozorevala želja, da bi tudi ona ljubila samo Jezusa in mu podarila svoje srce. Da želi postati redovnica, je nekaj let ostala skrivnost samo med Jezusom in njo. Tudi starši niso vedeli za to in so zanjo odločili drugače. Oglasil se je ženin in želeli so, da se poroči. Toda Ana je odklonila. Potrebna je bila zares velika Božja pomoč, da je po maturi na učiteljišču pustila vse in odšla v samostan. Oče ni skrival razočaranja. Rekel je, da nikoli ne bo prišel v samostan, a nato je prišel na preobleko, kar je s. Agnes doživela kot veliko milost.

Septembra 1942 je bila Ana v Ljubljani sprejeta v postulat, šest mesecev kasneje pa je vstopila v noviciat, kjer je dobila ime s. Agnes. Po dveh letih noviciata je 17. aprila 1945 v Ljubljani izpovedala prve zaobljube. V uršulinski zunanji šoli je najprej poučevala 1. razred, nato pa je odšla v Varaždin, kjer je 9. junija 1948 izpovedala večne zaobljube. Sledilo je obdobje študija glasbe v Zagrebu, francoskega jezika v Franciji in teologije v Belgiji ter na Teološki fakulteti v Ljubljani, s katerim se je pripravljala na svoje dolgoletno poslanstvo katehistinje in učiteljice francoskega jezika. Več kot 25 let je poučevala verouk v župnijah Ljubljana-Polje, Preska, Štepanja vas, Predoslje pri Kranju, Šmartno pod Šmarno goro in v domači Borovnici. Biti katehistinja je bilo zanjo najlepše poslanstvo, ki ga lahko opravlja kot redovnica. Bila je skrbna, zavzeta in natančna ter je s svojimi učenci še dolgo ohranjala stike. Radi so jo obiskovali ter se z njo pogovarjali tudi o raznih družinskih in življenjskih vprašanjih. Vedno se je trudila, da bi jim pomagala poglobiti vero in ljubezen do Boga in bližnjega.

Tudi sama je z leti vedno bolj notranje doživljala odnos z Jezusom. Veselila se je in se skrbno pripravljala na praznovanje 70. obletnice redovnih zaobljub, ki jo je v letošnjem letu obhajala v krogu sester in svojih domačih. Zavedala se je, da se njeno srečanje z Ženinom vedno bolj približuje. Življenje darovanja in sprejemanja starosti ter trpljenja je bilo v zadnjem obdobju njeno najgloblje srečevanje z Jezusom, kar je izrazila z besedami: »Bog sam zadošča. Kadar se popolnoma oprem na Boga, zmorem vse, prenesem vse bolečine in sem srečna v skupnem redovnem življenju. Razne preizkušnje so del življenja. Jezus je dal, Jezus je vzel, bodi hvaljeno Njegovo ime. Ne pomaga razumeti, pomembno je živeti. To pa pride z zorenjem. Brez življenja v samostanu ne bi prišla do tega spoznanja.«

Mirno in tiho se je v torek, 1. decembra 2015, poslovila od nas in zaspala v hrepenenju po večnem združenju s svojim ljubljenim Ženinom.

sestre uršulinke iz Ljubljane