Dva stola sta pripravljena. Vabita.
Da sedem, se ustavim in prisluhnem.
Prisluhnem sebi in temu, kar mi Ti želiš povedati. Koliko lažje je biti zaposlen, imeti veliko dela, biti nenehno v stiku z ljudmi, hiteti, drveti… Bežati. Bežati pred tišino, pred trenutki tihote, pred vprašanji, celo pred hrepenenjem, ki ga tišina naplavi na površje.
In ko se vendarle sesedem, utrujeno in brezvoljno, me preplavi tvoja prisotnost. Nič mi ne rečeš. Nič očitaš, ne poučuješ. Samo sediš, ti ob meni in jaz pri tebi. In to je dovolj. Brez besed mi praviš, da si me že dolgo čakal. Da imaš vedno pripravljen stol. In da ne pričakuješ ničesar od mene. Ne pričakuješ, da se poboljšam, spreobrnem. Ne čakaš mojega navdušenja ali gorečnosti. Dovolj ti je, da sedim. Takšen-a kot sem. In to je tako dobro! Takšen počitek!