V nedeljo, 19.11.2017, smo se udeležili skupne svete maše ob začetku šolskega in veroučnega leta. Že v vabilu nas je s. Magdalena povabila s sliko oltarja v kapeli oz. cerkvi, kjer se z veseljem zbiramo k sveti maši že veliko let. Zbrali smo se v velikem številu, 17 družin, nekateri so se opravičili iz zdravstvenih razlogov.

Mozaična poslikava nas je živo nagovorila. Jezus Kristus prihaja in podaja roko mrtvim, ko stegne roke, ljudje oživijo. Tako Jezus prihaja k nam, da nam poda roko – plašč mu plapola v vetru, v plašču so apostoli in v njegov plašč prihajamo z zaupanjem tudi mi, ki si želimo Njegove ljubezni.

Na levi strani je zavetnik cerkve, sv. Stanislav Kostka, mlad jezuit, kateremu so starši prepovedovali vstop k jezuitom. In ko je zbolel, je k njemu prišla Božja mati in mu v naročje za trenutek položila Božjega sina.

Na drugi strani je tabernakelj, zelo pomemben,  “označen” s pisavo starih kristjanov, v grškem jeziku je napisano: “ho on” – on je, on živi.

Tudi mi smo živi kamenčki tega templja, te cerkve, smo del skupnosti.

Ob začetku je g. Roman Globokar poklical k oltarju kandidate za prejem sv. zakramentov, obhajila in birme – bili so zelo veseli. Sveto mašo so darovali trije duhovniki. G. Roman Globokar se je poslovil od nas in nas izročil v dobre in skrbne roke g. Martina Zlobka, ki bo sedaj skrbel za nas. Zahvalili smo se g. Romanu za njegovo dobrohotnost in prijaznost v preteklih desetih letih in mu zaželeli vse dobro na njegovi nadaljnji poti. Tudi s. Magdalena je neprecenljiva v svojem prizadevanju za živo vero in dostopnost verouka mladim invalidom.

Nedelja je bila res praznična in svečana, za kar so poskrbeli tudi naši animatorji, ki se z veseljem odzovejo na skupna srečanja in so nepogrešljivi, za kar jih je s. Magdalena ob zaključku svete maše od srca pohvalila.  G. Roman je razdelil mladim invalidom spominske vizitke, najlepše misli o Jezusu.

Srečanje smo zaključili v preddverju Zavoda, kjer smo se pogovarjali o verouku in nadaljnjih načrtih. Starši smo navdušeno klepetali, s. Magdalena pa nas je z odobravanjem in ljubeznijo spremljala s pogledom.

Kar težko se je bilo odpraviti domov. S seboj smo mladi invalidi in spremljevalci odnesli mir in spoznanje, da nismo sami in da medsebojna srečanja naredijo svet polnejši in  čudovitejši. V preddverje (kakor že prej v naša srca) je ob zaključku posijalo sonce!

Mateja Burgar, mama fanta s posebnimi potrebami in vsa družina