želim vam napisati nekaj vrstic čeprav se ne poznava. Niti ne morem reči, da sva se srečali. Kot že toliko ljudi bi lahko tudi vi šli neopaženo mimo mene. Mojo pozornost je pritegnil vaš kužek. Tako živahen in prisrčen. Opazila sem tudi vašo nežnost in skrb s katero ste se mu posvečali. Ob tem so mi prišle ne misel besede, ki jih je sveti oče zapisal v Laudato si (v točki 92), da imamo samo eno srce. In z istim srcem ljubimo (ali pa ne) vsa bitja, vso naravo in vse stvari.

Ob vas sem pomislila na vso ljubezen, ki je “uskladiščena” v naših srcih in ki ji morda nikoli ne omogočimo, da bi se v polnosti razlila na vso stvarstvo. Kakšni pomisleki, obziri in zadržki nam onemogočajo na stežaj odpreti vrata tej preobrazujoči sili. Verjetno imamo vsi izkušnjo, da nismo pristopili, ne izrekli prijazne besede, ne izkazali pozornosti preprosto zato, ker nekoga nismo poznali. Nismo vedeli, če bi bila naša gesta dobrodošla in na mestu. Strah, da bi izpadli neumno ali naivno, nas je zadržal.

A z istim srcem s katerim nežno pobožamo kužka, občudujemo sončni zahod, smo pozorni do rož na balkonu ali čutimo simpatijo do junakov TV nadaljevank, smo zmožni ljubiti tudi ljudi. Vse je povezano, pravi papež in nas celo povabi (točka 230) k malim dejanjem ljubezni po vzoru male Terezije.

Ne vem kakšnega verskega prepričanja ste in kaj je središčna os vašega življenja, a v vašem odnosu do kužka sem zaznala plemenitost. In že sama misel, da se z isto plemenitostjo in milino lahko sklanjate nad bolnikom, se posvetite prestrašenemu otroku, se približate osamljenemu ali razočaranemu človeku ali olajšate trplenje nekomu, ki je v stiski mi prinaša veselje in upanje. Na nešteto načinov se lahko po vas razliva ljubezen v naš brezbrižen, sprt in ranjen svet in na slehernega človeka, ki je krona vsega stvarstva. Priznam, zame je to izziv saj se lahko zaprem v krog poznanega in varnega in zato prevečkrat sebičnega.

Z najlepšimi pozdravi in željo, da skupaj gradimo civilizacijo ljubezni, zaključujem moje pismo.