Prav gotovo ste že slišali kaj o svetovnem dnevu mladih, ki je bil letos na Poljskem. Tako kot nekaj več kot dva milijona mladih, sem se ga udeležila tudi sama. Zagotovo je bila to za vsakega malo drugačna in izredna izkušnja. Jaz sem jo doživela v družbi uršulink.

Pot smo začeli v torek, 19. julija, okoli štirih popoldne. Z avtobusi smo se odpravili izpred Zavoda svetega Stanislava v Ljubljani. Pot, dolgo 16 ur, smo si krajšali s pogovori, kartami, spanjem, molitvijo in spoznavanjem novih prijateljev. Med vožnjo smo naredili nekaj postankov, da smo si pretegnili zaspane noge ter zadihali malo svežega zraka. Tako se lahko pohvalim, da sem bila prvič v življenju na Češkem. Na Poljsko smo prispeli okoli druge ure ponoči, okoli petih pa smo v Wroclawu že oddali prvo romarsko skupino. Naša skupina je v Pozanan prispela okoli devetih dopoldne. Tam so nas uršulinke prijazno sprejele. Po kratkem oddihu smo se odpravili raziskovat mesto. Poznan je res prikupen; velik, urejen, poln prijaznih ljudi in značilnih ozkih barvnih hišk. V enem tednu nam v celem mestu ni uspelo najti zanikrnega kotička. Popoldne smo začeli s programom. Pridružili so se nam še mladi s Poljske in Slovaške. Po uvodnem spoznavanju in katehezah o Božji ljubezni so po nas prišle družine gostiteljice in nas odpeljale k sebi domov. Pri njih smo res izkusili gostoljubnost Poljakov. Popolnim neznancem niso ponudili le prenočišča, ampak smo se dejansko počutili ”kot doma”. Res so bili prijazni, nasmejani, odprti za pogovor, četudi jim angleščina ni ravno tekla, mize so bile vedno polne dobrot; raznih solat, narezkov in slaščic. Tako smo prvi teden preživeli v Poznanu. Čez dan smo bili v samostanu, kjer smo se pogovarjali o Božjem usmiljenju, molili, se družili in spoznavali ter se pripravljali na dneve v Krakowu. V četrtek smo se udeležili različnih delavnic, kjer smo lahko ustvarjali voščilnice, pekli, peli ali se učili plesati. Popoldne smo svoje izdelke in nova znanja nesli v razne ustanove z ljudmi s posebnimi potrebami, v dom za ostarele. Bilo je res lepo, saj smo ljudem, ki se SDMja niso mogli udeležiti, prinesli vsaj malo našega vzdušja. V petek smo skoraj celo popoldne preživeli v družbi naših super družin. Najprej smo se dobro najedli (nalešniki=palačinke), nato pa so nas odpeljali v prijeten park, zvečer pa na neko predstavo o poljski zgodovini. V soboto in nedeljo pa se nas je prvič zbrala večja množica. V parku smo se srečali s skupinami mladih iz Španije, Kolumbije, Kanade, Amerike, Madagaskarja … Potekal je nekakšen festival, spominjal je na povečano Stično mladih. Peli smo in plesali, se pogovarjali z neznanci ter sodelovali pri skupni maši in adoraciji. V nedeljo smo se kar malo težko poslovili. Še danes pogrešam našo super gostiteljsko družino in umirjene priprave na Krakow.

Tja smo se odpravili v ponedeljek ob nečloveški uri zjutraj. Šest ur na vlaku mi je minilo izredno hitro, saj sem od utrujenosti skoraj vse prespala. V mestu smo imeli spet srečo z nastanitvijo; spali smo v dijaškem domu v samem središču mesta, tako da so bili vsi dogodki zelo blizu. Prvi dan smo spet malo raziskovali mesto, ki je bilo po urejenosti podobno Poznanu, le da je bilo večje in polno mladih z vsega sveta. Srečanja na ulicah so name naredila prav poseben vtis. Vsi smo se pozdravljali, bili so prijazni in nasmejani. Množica dveh milijonov mladih s podobnim prepričanjem in mišljenjem, polni volje do življenja in veselja … Res super. V ponedeljek zvečer sem se najprej na gradu udeležila skavtske maše. Nato pa je sledil družaben večer za vse, ki smo bili nastanjeni pri uršulinkah. Vsaka država se je predstavila s pesmijo ali plesom, večer pa smo zaključili z adoracijo. Uradni začetek svetovnega dneva mladih je bil v torek zvečer. V parku se je prvič zbrala ogromna množicah mladih. Tako smo se zbrali še v četrtek na sprejemu papeža in v petek na križevem potu. Ti skupni dogodki so bili zelo lepi; utrip množice in papeževi nagovori. Vsak dan dopoldne pa smo se srečali še z ostalimi Slovenci na skupnih katehezah, ki jih je vodil škof Jamnik. Tam smo srečali še vse ostale naše romarje, imeli smo priložnost za sveto spoved … V prostem času smo si ogledovali znamenitosti mesta, obiskali smo dve prav posebni cerkvi; cerkev svetega Janeza Pavla II in cerkev svete Favstine Kovalske.

Teden smo zaključili z romanjem v park, kjer smo imeli v nedeljo zaključno mašo. Pot do tja in nazaj je prav gotovo stvar, ki si jo bom dobro zapomnila. Bilo je sončno in vroče, hoditi v množici ljudi je bilo kar malo naporno. Proti koncu poti nas je presenetilo še dolgotrajno čakanje. Vendar se je dalo z dobro voljo vse preživeti. Ob poti so nas spet čakali prijazni domačini, prinašali so nam vodo, hrano, ponudili prostor na vrtu … Res so bili  neverjetno odprti. V parku smo si našli svoj prostor in se udobno namestili. V soboto zvečer smo imeli slavljenje in nočno adoracijo. Prespali smo v parku na tleh. Ta del romanja je bil nepozaben; spanje pod zvezdami, sredi množice, lahko smo opazovali sončni vzhod. V nedeljo je bil praznik – svetovni dan mladih. Zaznamovala ga je slovesna maša s super papeževim nagovorom in odličnim petjem. S tem smo SDM uradno zaključili. Čakala nas je samo še pot domov. Na poti do nastanitve smo imeli zelo zanimivo vreme; menjavala sta se vročina in dež. Na srečo smo v romarskem paketu dobili palerine, ki smo jih zdaj potrebovali. Seveda je bil ves javni prevoz do kraja poln romarjev. Tako smo porabili skoraj cel dan, da smo prišli v dijaški dom, v samostanu sester uršulink, v centru Krakova, k težko pričakovanemu tušu in postelji.

Naslednji dan smo se odpravili domov. Pot mi je minila veliko hitreje kot prvič, saj sem bila tako utrujena, da sem skoraj celo prespala. Mislim, da bo od svetovnega dneva mladih veliko ostalo. Vsekakor nova poznanstva, ljudje s katerimi sem romala in tisti, ki smo jih srečali na Poljskem. Spomini na množico, veselje in smeh, zagon do novega življenja. To, da smo videli papeža, vsi njegovi nagovori. Raziskovanje poljskih mest, hoja v soncu in dežju. Moje izkušnje ne morem zaobjeti v en sam stavek. Lahko pa rečem, da je bilo res izjemno in če bi imela možnost, bi romanje z veseljem ponovila. Res smo imeli srečo, da je bilo srečanje tako blizu. In še pravi čas smo izvedeli za naslednje, tako lahko že danes začnemo varčevati denar za v Panamo. Po prvem SDMju, ki sem ga doživela, lahko rečem, da je bilo res svetovno super.

Erika Primc