Sur Angele nisem osebno poznala, saj sem se rodila kakih trideset let po njeni smrti, vendar je bila v mojem življenju vedno prisotna. Ko sem se rodila, ni bilo dvoma, da bom dobila ime po njej, tak vpliv je imela na mojo družino. Moj dedek Antonio jo je spoznal, ko je bil še mlad, še preden se je poročil. Pri njem je živela dvanajst let in mu je bila kot mati. Moj oče Lorenzo je bil še deček, ko je umrla, a vidim, kako velik vpliv je imela nanj ter na njegove brate in sestro med odraščanjem. Vsi so bili prepričani, da je svetnica in da deluje po njej Bog. Ostala je prisotna tako v naši družini kot tudi v Brescii.

    Grezze, v kuhinji

Nikoli je nisem srečala, a jo poznam. Največ iz zgodb, ki so mi jih pripovedovali stari starši, posebno dedek. O njej je govoril s tako nežnostjo in ljubeznijo, da sem bila čisto prevzeta in sem ji želela biti podobna. Še vedno ponavljajo njene besede in vsi smo napolnjeni z njenim duhom. »Kaj bomo naredili? Kako se znajti v tej zadevi?« V vsaki negotovosti nas navdihuje in vodi.

Spominjam se tudi, da so me kot otroka vzgajali drugače, kot so bili obravnavani drugi otroci. Poslušali so me in vzeli zares moje male vsakodnevne dogodivščine. Vedeli so, katere besede uporabiti, ko sem bila trmasta, sebična ali slabe volje. Vedeli so, kako me pritegniti k dobremu. Največja kazen in sramota je bila, če mi je kdo rekel: »To pa ni vredno tvojega imena!«

Sur Angela je bila sveta in nekako vedno prisotna. Njena avtoriteta je bila samoumevna. Kot sem jedla kruh, tako sem uživala tudi njeno prisotnost. Tako je med nama nastala posebna vez. Bila je vogelni kamen moje mladosti. In še vedno se sprašujem: »Sur Angela, ali bi ti to naredila tako? Bi bila zadovoljna s tem?« Nikoli nisem naredila narobe, če sem se posvetovala z njo, vedno sem krenila v pravo smer. Božja volja mi ni vedno jasna, a v navezi z Angelo izkušam, da so nebesa blizu in Božja ljubezen gotova.

Angela Romano, Brescia