Vojna se je končala, povsod razdejanje, ruševine, obup, lakota in pomanjkanje. Toliko ljudi je umrlo, prej cvetoče mesto je bilo v ruševinah. Tudi sama sem se počutila tako. Izgubila sem moža, dva sina in hčerko Monico. Moja bolečina je bila neizmerna. Samo vnukinja Isabella mi je ostala. Le pogledala sem jo, in že je bilo dovolj, da so me oblile solze. Tako obupani mi je neki prijatelj svetoval, naj povabim k sebi madre sur Angelo. Bila je tretjerednica, znana po svojem pobožnem življenju in po tem, da je znala potolažiti nemirna srca. Živela je blizu Gardskega jezera. Ko je prišla k meni, ji je bilo kakih štirideset let, bila je dobrega zdravja in brez obveznosti. Bila je dobra družabnica in najin odnos je rastel v spoštovanju in naklonjenosti. Njen videz ni bil nič posebnega, njene obleke preproste in skromne, táko pa tudi njeno obnašanje. Četudi ne bi bilo treba, mi je bila bolj služabnica kakor gost. Ves čas, ko je bila pri meni, je živela spokorno življenje z veliko posta in molitve. Njene besede so vedno zadele globine mojega srca ter mi prinašale tolažbo in upanje. Vse njene misli so bile usmerjene na Boga in njegovo dobrotno previdnost. Osvobodila se je vsega in našla v njem vse. Tako preprosto je znala poudariti, kar je resnično pomembno v življenju.

V urah in dnevih, ki sva jih preživeli skupaj, se je poglobila moja vera in sprejela sem svoje težko stanje kot dar in nalogo, da zavzeto služim Bogu in vsem, ki so v potrebi. Mnogo ljudi je prihajalo v mojo hišo, da so poslušali Angelo ali jo spraševali za nasvet. Lahko vam povem, da je vedno našla primerne besede: včasih krepke in odločne, drugič spet nežne in polne razumevanja, pač glede na posameznike in njihove potrebe. Vedno je govorila resnico. Vsi smo bili prepričani, da ima v sebi božjo modrost.

V moji hiši je srečala tudi Antonia Romana. Takrat je bil še mlad, na začetku življenja. V njej je našel močno oporo in vodnico. Ko si je ustvaril lastno gospodinjstvo, jo je z iskreno naklonjenostjo povabil ali, bolje, prisilil, da se je naselila pri njem. Čeprav ni bila več z menoj, sva ostali vedno povezani z dragoceno vezjo prijateljstva.

gospa Caterina Patengola, Brescia