Od Nizozemske, kjer smo se vkrcale na ladjo, je do Indonezije kakih 140 dni vožnje. In kakšne vožnje! Naša ladja je bila kot orehova lupina izpostavljena muhastemu morju in še bolj nepredvidljivemu nebu. Mnogi so zboleli, duh je omagoval zaradi stalnega bučanja morja, in bili so trenutki, ko smo se počutili kot vklenjeni v ječi brez obzorja. Spraševali smo se, če bomo sploh kdaj dosegli obalo. Učili smo se zaupati Gospodu in se mu popolnoma izročiti v roke. Naš svetilnik sta bili molitev in vera; to nas je ohranilo.

Sama sem bila kar dobrega zdravja, navdušena in pripravljena doseči obalo te daljne dežele, sicer še neznane, pa vendar že tako ljubljene. Želela sem se pridružiti tamkajšnjim ljudem, jim pomagati, da bodo spoznali Boga in ga vzljubili. Vesela sem pričakovala deklice, za katere bomo skrbele v šoli, ki jo bomo vodile. Kot učiteljica sem imela že precej izkušenj, a vedela sem, da bo v novi deželi vse drugače.

Ko smo zapuščale naš dragi samostan, nam je mati prednica namenila kratek nagovor, kako prinesti Indonezijcem luč vere. Navajala je besede svete Angele, da naj vse usmerjamo samo v slavo Boga in za zveličanje duš. Klečale smo pred oltarjem in vsa skupnost je molila, da bi Bog blagoslovil in podpiral naše poslanstvo. Moja draga sestra, s katero sva skupaj učili na šoli, mi je v spomin podarila svetinjico svete Angele. Pritrdila sem jo na svoj rožni venec in od takrat je tam.

Oboje, besede matere prednice in ta svetinjica, me je na poseben način povezalo s sveto Angelo. Z njo govorim kot s prijateljico, poročam ji o vseh potrebah in vprašanjih, ki se pojavljajo v našem misijonu. Klima je tu drugačna, mnogokrat zbolimo, veliko je dela in malo nas je. In vendar sem srečna. Prejšnji mesec smo imele v šoli lepo slovesnost, med katero smo odkrile sliko svete Angele. Bilo je še bolj očitno, da je zares z nami in nas podpira v vsem.

m. M. Johanna, Džakarta