CELOVEC:  7. decembra bo s. Maria od Presvete Trojice stara 101 leto. Sedaj že skoraj 50 let deluje pri uršulinkah v Celovcu – kot nekdaj še zmeraj zelo intenzivno. Njena visoka starost se ji ne pozna, saj ta vesela sestra ne potrebuje nobene pomoči, tudi palice ne.  Vsako leto se sredi novembra pelje na »domače počitnice», kot ona to poimenuje, v Linz k svoji sestri na praznovanje njenega rojstnega dne. V Linzu se nahajajo tudi njene poklicne korenine.

Že kot deklico jo je pritegovalo življenje za visokimi zidovi elizabetink v njenem domačem mestu Linzu. Odločitev, da svoje življenje posveti Jezusu Kristusu v samostanu, je sprejela zelo zgodaj. Prav tako tudi odločitev za poklic učiteljice. »Ko sem izgubila očeta, sem končno prosila mamo, da smem vstopiti  v samostan k uršulinkam«. Avgusta l. 1938 je vstopila. »Vodstvo samostana nas je 11 novink poslalo v francoski noviciat v Beaugency, ker so se bali, da bomo pristale v delovnem taborišču,  kajti politična situacija je bila že zelo napeta«, pripoveduje s. Maria. V Franciji je izpovedala svoje prve in večne zaobljube. Oktobra 1945 je prišla nazaj v Linz, od l. 1969 pa živi v samostanu uršulink v Celovcu.

»Veliko se je spremenilo«

S. Marija je doživela  velike spremembe. »V začetku je bilo vse mnogo strožje, pozneje je bila klavzura olajšana. Sestre so smele iti same iz samostana, pred tem sta morali vedno iti po dve skupaj.« Tudi redovna obleka je spremenjena. Nekdanji habit smo sestre zamenjale s krilom, bluzo in jopico. »To je laže obleči«, pravi sestra z nasmehom.

Toda tudi vera se je spremenila. »Smo edina katoliška šola v Celovcu in imamo dovolj učencev, a  vidi se, da danes verski temelji pri otrocih niso taki kot nekdaj.« Zakaj vera v družbi očitno ni več tako visoko vrednotena? »Mislim, preprosto zato, ker gre ljudem predobro in so druge stvari pogosto pomembnejše.« Tudi v redovnem življenju zaznavamo te družbene spremembe. Včasih je vstop v samostan pomenil tudi zagotovljeno življenje in poklicno delo.«

Danes socialno angažiranje

»V današnjem času se ljudje odločajo za življenje v samostanu iz globljega prepričanja.Danes se ponuja tudi več možnosti za delo v nekem redu. Prej so sestre delovale kot učiteljice, v misijonih ali kot medicinske sestre. Danes imajo ljudje veliko možnosti delati v socialnih poklicih in se stalno izpopolnjevati.

»Mnogi pravijo, da samo molimo«

»Še danes veliko ljudi misli, da sestre ves dan molimo«, se smeje s. Maria. V resnici pa je tako, ko vstanemo in smo pri jutranji molitvi in maši. Potem je zajtrk in nato gremo na delo.« Skupaj smo pri kosilu in tudi pri molitvi Večernic. Vmes sestre opravljajo svoje dolžnosti. »Jaz še pripravljam liturgijo.  Vedno sem bila odgovorna in delovna. In sem vesel človek«, izda s. Maria skrivnost svoje visoke starosti. »Imeti moraš veselo srce in biti prepričan, da te ima ljubi Bog rad«, nam reče za popotnico.

Objavljeno včasopisu WOCHE, Klagenfurt Land, Nr. 47, 21. Nov. 2018