S. MARJETA (JULIJANA) KORBUN

15. 2. 1926–28. 4. 2018

S. Marjeta se je rodila 15. februarja 1926 v Kolovratu pri Litiji očetu Venceslavu, organistu in krojaču, in materi Elizabeti, gospodinji ter očetovi desni roki pri vodenju zbora, petju na koru in gonjenju orgelskega meha. Kmalu po rojstvu se je družina preselila na Rako pri Krškem, kjer je oče prevzel službo organista in pevovodja. Tam so se rodili še sestra in pet bratov. Že kot dojenčka sta jo starša pogosto vzela s seboj na kor, kasneje pa je vsak dan hodila z mamo k jutranji sveti maši. V svojih spominih je s. Marjeta zapisala, da od prvega svetega obhajila dalje v njenem življenju ni bilo veliko dni, ko ne bi bila pri sv. maši in obhajilu. Materina globoka vera in molitev je rosila blagoslov vsej družini. Otroke je pripravljala na zakramente in jim dala bogato popotnico za življenje. V družini so kar trije sprejeli duhovni poklic: s. Marjeta je postala uršulinka, brata Maksimiljan in Alfonz pa sta bila posvečena v duhovnika.

Kot enajstletna deklica je s. Marjeta prepoznala željo, da bi postala učiteljica. Preselila se je v Ljubljano, obiskovala klasično gimnazijo in stanovala pri uršulinkah. Za eno leto se je preselila na Ptuj, v zadnjem letniku pa se je spet vrnila v Ljubljano in nadaljevala šolo pri uršulinkah. Med drugo svetovno vojno sta s sestro preživljali čas posebne preizkušnje, saj sta bili kar štiri leta ločeni od svojih staršev in bratov, ki so bili poslani v taborišče v Bosno. Med šolskim letom sta bivali pri uršulinkah, med počitnicami pa pri družini Strnadovih v Dobrepolju. Po ukinitvi uršulinskih šol je s. Marjeta poskušala nadaljevati izobraževanje na državnem učiteljišču, vendar je bila skupaj z drugimi sošolkami malo pred maturo izključena iz šole s prepovedjo vpisa na katerokoli drugo učiteljišče v Jugoslaviji. Ker je bila s. Marjeta že odločena, da bo svoje življenje posvetila Bogu, je jeseni leta 1946 prosila za vstop k uršulinkam v Ljubljani ter spomladi 1947 začela noviciat. Kmalu se je soočila z novo preizkušnjo, saj so sestram odvzeli šolske in samostanske prostore. S. Marjeta se je morala preseliti v samostan v Varaždin, kjer se je nadaljevala njena vzgoja za redovno življenje. 22. aprila 1949 je v Varaždinu izpovedala prve zaobljube, tri leta pozneje pa na isti dan še večne zaobljube.

Po vrnitvi v Slovenijo je bila zaradi glasbenega talenta, ki ga je podedovala po starših, poslana na študij muzikologije na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kasneje pa je diplomirala še iz orgel. V skupnosti v Ljubljani je sprejela službo organistke in dirigentke kora pri Sv. Trojici in bila kar 25 let katehistinja, zborovodkinja in organistka na različnih župnijah v Ljubljani (Sv. Trojica, Marijino oznanjenje, Sv. Križ, Črnuče), v Šmartnem pri Litiji, Zagorju ob Savi, Škofji Loki, Stari Loki in na Suhi. Po odhodu iz Ljubljane je bila predstojnica pri Sv. Duhu in v Mekinjah, kjer je z velikim veseljem in predanostjo še naprej orglala ter skrbela za lepo petje pri bogoslužju. Leta 1990 je bila ustanovljena nova skupnost v Mariboru in s. Marjeta je sprejela izziv, da tudi tam zaseje semena sv. Angele. Hkrati je vse do leta 1999 na obnovljeni Škofijski orglarski šoli v Mariboru poučevala klavir in orgle ter vodila pisarniška dela.

S hvaležnostjo in zaupanjem v Božjo dobroto je sprejela tudi zadnji dve desetletji svojega življenja. Leta 2009 se je iz Mekinj preselila v Ljubljano in darovala svoje starostne težave v Božjo slavo, za rešitev človeštva, mlade in duhovne poklice. Tudi ko zaradi bolezni ni mogla več hoditi in govoriti, je na njenem obrazu odsevalo globoko hrepenenje po Bogu, ki ga je do zadnjega dne svojega življenja na zemlji z velikim spoštovanjem prejemala v svetem obhajilu. Njeno življenje je dozorevalo za prehod v večnost in resnično pričevalo besede, ki jih je sama zapisala: »Živim v Božjem miru z Gospodom in se tako bližam svojemu končnemu cilju. Bogu hvala za vse milosti, ki mi jih je bogato delil, potrpel z mojimi slabostmi in nezvestobo. Za vse slavim Gospoda, ki je dober in usmiljen.«

sestre uršulinke