Zid vedno nekaj ločuje, nekaj je lahko na tej strani zidu, in nekaj na drugi strani. Zdi se, kod da ni povezave med “tukaj” in “tam”.
Advent pa bi lahko primerjala špranji v zidu. Špranja je bila najprej samo majhna razpoka – Božja obljuba. Ta razpoka se je večala, širila, vedno bolj vzbujala hrepenenje, upanje, pričakovanje. Po mnogih besedah in obljubah, ki so jo zapisali preroki, nam je omogočala slutiti čez zid nevidnega. Ko je Marija v Nazaretu izrekla svoj “da” je v tem zidu med zemljo in nebom zazijala špranja. Beseda se je učlovečila in podrla ločilno steno (prim Ef 2,14).

Advent je kot špranja skozi katero že zremo obljubo. Ne le obljubo, da bo Beseda postala nebogljen otrok rojen v božični noči. Še večjo obljubo kot to zremo: da bo prav ta otrok, prav ta Božji Sin s svojim drugim prihodom dokončno podrl steno. Nič več nas ne bo ločilo, ne bo ostal kamen na kamnu ( Lk 21,6). Vse bo prešlo in On bo vse v vseh.

Prižigala bom svečke na adventnem venčku, da bo njihova svetloba ogrevala moje srce in večala mojo vero v to veliko obljubo.