Sveta Marija od Učlovečenja, francoska uršulinka (1599-1672)

30. aprila praznujemo god svete Marije od Učlovečenja.

Bila je žena in mati, nato redovnica, misijonarka in mistikinja. Kot uršulinka iz Toursa je 1. avgusta 1639 prišla v Quebec v Kanadi, kjer je ustanovila prvi uršulinski samostan v Ameriki.

Med blažene je bila prišteta 22. junija 1980. Med svetnike pa z dekretom papeža Frančiška 3. aprila 2014.

Več: sveta Marija od Učlovečenja

Iz njenih zapisov:

Otroštvo

Marija od UčlovečenjaImela sem približno sedem let, ko se mi je neke noči sanjalo, da sem na igrišču podeželske šole. S prijateljico sva bili sredi neke nedolžne igre. Ko sem dvignila oči proti nebu, sem videla, da je odprto in našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki je v človeški podobi po zraku prihajal k meni. Ko sem ga zagledala, sem zaklicala svoji tovarišici: “O, gelj, naš Gospod! K meni prihaja.” Zdelo se mi je, da je izbral rajši mene kot njo, ker je ta deklica zagrešila neko nepopolnost, a je bila vendar dobra deklica. Bila pa je v tem skrivnost, ki je nisem poznala. Ko se mi je to čaščenja vredno Veličastvo približalo, se je moje srce vnelo od njegove ljubezni. Razprostrla sem roke, da bi ga objela, ko me je on, najlepši med človeškimi sinovi, z obrazom polnim miline in neizrečenega čara, ljubeče objel in poljubil ter rekel: “Ali hočeš biti moja?” Rekla sem:”DA!” Ko je slišal mojo privolitev, sva ga videli, da je zopet šel v nebo.

Od mojega otroštva, ko sem slišala, da Bog govori po ustih svojih služabnikov, sem mislila kako čudovito je to in sem bila močno odločena, da jih grem poslušat. Ker sem bila tako mlada, sem razumela zelo malo, kar je bilo rečeno, razen zgodb, ki sem jih, ko sem se vrnila domov, ponavljala. Ko sem odraščala, je ob tem kar sem poslušala o Božji besedi, v moji duši bolj in bolj naraščala vera in s tem hrepenenje, da bi šla kamorkoli, kjer bi lahko poslušala o Bogu.

Žena, mati, vdova

Nekoč, približno dve leti po mojem spreobrnjenju, ko sem molila pred Najsvetejšim sem se notranje potopila. Popolnoma sem bila v sebi in hkrati zunaj sebe in sem videla Boga kot neskončno morje. Kakor morje, ki ne zadržuje ničesar kar ni njegovo, ampak izvrže, tako je Bog velik ocean čistosti, ki noče ničesar, kar je nečistega. Zavrne vse kar ima pridih propada in smrti. Nemogoče mi je bilo želeti karkoli drugega razen biti potopljena v nedoumljive vode Njegove svetosti. Moja duša je bila tako celostno prežeta s to lakoto, da sem lahko le ponavljala “O Čistost! O Čistost! Skrij me vase, o neskončno morje čistosti.”

Novinka

… besede (mojega Ženina) so bile zame duh in življenje, obilje, ki se ga ne da opisati. V psalmih sem uzrla Njegovo pravičnost, sodbo, presežnost, radodarnost … Videla sem, da me je razsipnost mojega božjega Ljubimca, postavila na bujen pašnik kjer je vodil in plemenitil mojo dušo.

Moje čute so napadale tako razuzdane misli, da sem trepetala. Nisem si upala povzdigniti oči; najčistejše stvari so mi vzbujale zle ideje … Molitev je bila mučna, saj so me napadale vse vrste opolzkosti. Stvari o katerih prej nisem nikoli razmišljala in o katerih sem se v več kot šestnajst letih le malokrat imela kaj spovedati, so me napadale.

Misijonarka

Prva stvar, ki smo jo naredili, je bila, da smo poljubili tla te dežele v katero smo prišli, da bi dali sebe v službo Bogu in našim dragim Indijancem.

Ko sem se na pamet učila slovnico in besede – kajti učili smo se po pravilih –  se mi je zdelo, da se kamni kotalijo po moji glavi. In potem dati abstraktne ideje v barbarski jezik! Vse to mi je dajalo občutek, da, po človeško rečeno, mi ne bo nikoli uspelo. Včasih sem o tem ljubeče govorila z Gospodom; on mi je tako zelo pomagal, da sem kmalu to lahko zmogla.

Ko smo videli te pohlevne ljudi zbrane v misijonski kapeli kako molijo in pojejo, so nam solze stopile v oči. Izdajale so veselje, ki je bilo preveliko, da bi ostalo v naših srcih.