Papež Frančišek je na nedeljo Kristusa Kralja, 20. novembra 2016, slovesno zaprl svetoletna vrata v baziliki svetega Petra v Rimu. Prav tako so se zaprla sveta vrata usmiljenja v slovenskih cerkvah. Sveto leto usmiljenja se je končalo. Ostaja pa gotovost, da so človeku vedno odprta vrata Božjega usmiljenega srca. Vedno in za vsakega, nihče ni izključen iz Božjega usmiljenja in ni kraja, ki ga Očetov usmiljen pogled ne bi dosegel.

Iz tega leta mi močno ostajajo v spominu papeževe besede, ki jih je večkrat ponavljal:

Bog se nikoli ne naveliča odpuščati, samo mi se naveličamo prositi odpuščanja.

Tudi sama sem se znašla v tej naveličanosti. Podvomila sem v to, da mi Bog lahko vedno znova odpusti in to celo večkrat iste grehe. Tega si ne zaslužim. In prav to je bil trenutek, ko se me je Božje usmiljenje najgloblje dotaknilo. Pred njim si ne morem ničesar zaslužiti. Sem si s čim zaslužila sedanji utrip srca in vdih zraka? Bog je ljubezen in daje zastonj. Vedno znova, vsak trenutek, On daje, ljubi, odpušča … Takšen je.

Še en močan dogodek mi ostaja v spominu iz tega leta. Zdelo se mi je, da kljub vsej dobri volji, ne morem odpustiti krivice, ki se mi je zgodila. Vedno znova je oživela, me bolela in povzročila odpor do človeka, ki mi jo je storil. Kljub želji, da bi odpustila, ni šlo. Manjkala je odločitev. Ni bila dovolj želja, potrebno se je bilo odločiti. Res je odpuščanje Božji dar, milost, a potrebno se je odločiti zanj. Z odločitvijo, da odpustim je odpuščanje postalo resnično, postalo je dogodek, ki ima svoj datum in uro. In kadar v meni spet poskuša oživeti zamera se spomnim: 4. novembra 2016 ob 16.40 sem krivico odpustila. In glas zamere utihne in se vedno redkeje vrača.

Odpuščanje je resnično velik Božji dar zaradi katerega je življenje lepše in lažje. Bogu hvala za vse milosti svetega leta usmiljenja.

Objavljeno tudi v: Filipov glasnik, glasilo Pastorale gluhih in naglušnih Slovenije, (december 2016), str. 7-8.