“Zato, glej, jo privabim, popeljem jo v puščavo in ji spregovorim na srce.”
Začeli smo postni čas. Vemo, da je dan vsakemu posamezniku in vsej Cerkvi kot čas priprave na največji praznik, Veliko noč. V nekaterih jezikih uporabljajo za post besedo, ki pomeni štirideset. Ta je imela vedno poseben pomen. Mojzes je bil pri Gospodu štirideset dni in štirideset noči; ni jedel kruha in ni pil vode (2Mz 34,28) preden je prejel deset zapovedi. Elija je hodil štirideset dni in noči do Gospodove gore in Jezus je preživel prav toliko dni in noči v puščavi pred svojim javnim delovanjem (Mt 4:2).
Puščava ali divjina predstavlja prostor preizkušnje, soočanja, skušnjav, očiščenja, zaupanja, vere, poglobitve … Ni čudno, da Gospod po Ozeju pravi: “Zato, glej, jo privabim, popeljem jo v puščavo in ji spregovorim na srce (Oz 2,16)” in nam daje vtis, da je to zadnje upanje, da se bo nezvesta z vsem srcem obrnila h Gospodu.
Postno romanje lahko razumemo kot vračanje h Gospodu. Kako se bomo vrnili, če smo že z njim? Kako se bomo kot vsako leto doslej (spet) vrnili? Kako, da smo že tolikokrat do sedaj začeli, pa se ni nič posebnega zgodilo? Ključna beseda je poglobiti in ne pomnoževati. Tudi ne pričakovati nekaj zelo posebnega – kot tudi Jezus ni v času skušnjav (Mt 4,1-11).
Po tradiciji so v Cerkvi trije načini, ki nam pomagajo v našem notranjem procesu prenove: molitev, post in miloščina. Preden začnemo pripravljati velikopotezne postne načrte, prisluhnimo Gospodu, poskušajmo razumeti kakšen dar ali milost mi želi dati za ta postni čas. Kam me želi povabiti?
Recimo, da prepoznam, da je ta dar večji notranji mir. Sedaj je čas za moje konkretne načrte. Kako konkretno bom dosegel/a ta dar? Glede molitve je morda povabilo, da si samo vzamem nekaj časa, da ga preživim v tišini. Post bo morda post v govorjenju, ko se bom odrekel/a mnogim besedam, novicam in miloščina, da bom poslušal/a druge.
Našli smo mnogo novih načinov posta, ki nam lahko pomagajo, saj so bolj ukrojeni po naši meri. In vendar lahko kljub temu zgrešimo pomen. Vedno je prisotna skušnjava, da bomo mi nekaj naredili, nekaj dokazali (namreč svojo moč) ali ganili Boga s svojo velikodušnostjo v odpovedi. Kadarkoli se znajdemo na poti “Jaz bom” smo že krenili s pota in ne bo nas vodilo bliže k Bogu. Zato je pomembno, da si ob koncu dneva zastavim vprašanje: Kje sem danes srečal/a Boga? Kaj je On danes naredil zame? Kaj me je vodilo bliže k njemu?”
Na ta način bomo kmalu ugotovili, da ni nič samo po sebi dobro ali slabo. Recimo, da smo se danes odpovedali čokoladi. Je bilo to dobro? Morda je bilo. Morda smo v trenutku odločitve omahovali a nam je misel:” Naj bo to zate, Gospod”, dala moči in je bila izraz naše ljubezni. Morda pa smo vzeli košček čokolade, uživali v vonju, jo počasi okušali in se zahvaljevali Gospodu in bili hvaležni. Naša ljubezen do Boga se je povečala preko te preproste izkušnje. Pomembno je vedeti, kaj me je vodilo bližje h Gospodu, to je pravo merilo.
Pa še povabilo: Ostani nekaj časa ob spodnji sliki. Kako vidiš, da sovpada z besedami “Zato, glej, jo privabim, popeljem jo v puščavo in ji spregovorim na srce?” Predstavljaj si, da si v puščavi in prihajaš bliže k vodnjaku. S čim se želiš napolniti? Kaj je tam že pripravljeno zate?
