Draga Slovenija!
Limska stoodstotno-vlažna zima popušča svoj primež: prihaja stoodstotno-vlažna pomlad! Lani oktobra sem vam pisala še iz skupnosti Miramar, dve ulici stran od pacifiškega oceana. Omenjala sem vam enodnevne misijone v Pačakutek, na periferiji glavnega mesta Lime. Za mano je nekakšno sobotno leto, ki sem ga preživela na vaši strani zemeljske poloble. V Peru sem se vrnila prenovljena in na sveže vžgana od Božje ljubezni julija letos in se preselila v bolj bogat del Lime, v skupnost Svete Uršule. Tudi tu imamo uršulinke velik šolski kompleks z vrtcem, osnovno in srednjo šolo za dekleta. V skupnosti nas je 12, od tega sta dve sestri na bolniški postelji, druge štiri so nad 85 let, štiri Nemke, tri Perujke, dve Čilenki, ena Kubanka, ena Poljakinja in ena Slovenka. Pestro! 12. septembra letos sem izpolnila sedem let v misijonih – minili so kot blisk, vseskozi obarvani z vašo bližino in pomočjo.
Če se spomnite, sem prva leta preživela v Andih, v klasičnem misijonskem okolju in delu. Zadnja tri leta so bila mešanica služenja provinci, kratkih misijonov za dan ali dva na obrobju Lime in desetmesečnega sobotnega leta v Evropi. Sedaj sem se znašla v čisto novi situaciji: živim v bogatem limskem okolišu. Naš sosed je Swiss hotel, kjer je bil še ta teden nastanjen del monetarnega vrha z do zob oboroženimi policaji. Pred nami so visoke stolpnice devetih Real-ov, kjer so pisarne vseh vodilnih svetovnih podjetij. Nekatere naše učenke pripadajo limski eliti. In za nameček, naša skupnost upravlja z eno najbolj akustičnih gledaliških dvoran v Limi z izbranimi koncerti klasičnih del. V skupnosti sem deklica za vse, na razpolago našim energičnim tretje-obdobnim uršulinkam, izgubljena v administraciji Zavoda in revizorskim projektom, odgovorna za jutranje maše naših učenk in med vsem ostalim, odgovorna za inventar starodavnih olj na platnu cuzcenske sole, ki visijo obeseni po našem starem samostanu. Vam to kaj diši po misijonih?
In tu pride drugi del: v sobotah popoldne se s s. Vicky odpeljeva v Pačakutek. Poslani sva na provincialni misijon »Sveta Družina« na obrobje Lime, kjer smo najele stanovanje z vodo in elektriko. V Pačakuteku ostajava do ponedeljka zjutraj. Še pred 15 leti je bilo tu videti samo sipine mivke, bolhe in sove. Ljudje so začeli prihajati z drugih delov limskega predmestja, kjer je postajalo življenje nevarno ali neznosno. Skozi leta se je Pachacutek organiziral, napeljal vodo in elektriko, ustanovil šole in en zdravstveni center. Že od prvega dne so najine ure z Vicky polne akcije: naši prvoobhajančki pripeljejo svoje bratrance in sosede, mladi bi se radi učili igrat kitaro, mame bi rade zvečer molile in odrasli bi radi procesijo Gospoda čudežev ali Presvetega Križa. Navadno je z nama prostovoljka Carol iz Nemčije, ki svoje leto preživlja v Miramaru. Dva tedna nazaj je pri nas prespala Inge, koordinatorica prostovoljcev iz Osna – Bruck, ta teden so bile z nama štiri profesorice iz naše šole.
Ja, iskreno priznam, da vam ne znam opisati kaj doživljam. Uradno pripadam obema svetovoma. Tabogatemu in tarevnemu. Ko se znajdem v situacijah, ki so krivične, ki pohujšajo, ki bolijo – tako na eni kot na drugi strani – me jezi lastna nemoč. In – iskreno – bojim se, da se bom navadila, otopela, vdala. Sem sploh še misijonarka? se sprašujem. Bom sčasoma izgubila vonj po preprostem, trdem, zaupljivem, hvaležnem in solidarnem življenju malih in nevidnih? Me bodo revni začeli gledati kot nekoga od zunaj? Po eni strani živim v miru, ker sem v pokorščini in moj prostor je točno tu, v razpetosti med dvema kontrastoma, med bogatimi in med revnimi. Vse velike teme, ki jih papež postavlja pod vprašaj, me zadevajo v živo: revščina, socialne krivice, pričevanje Cerkve, evangelizacija, preroštvo, misijon. Veliko lažje mi je bilo živeti v Andih, v mrazu in vročini, med domačimi, preprostimi ljudmi. Sedaj mi je veliko težje: živeti med bogatimi in pričevati z uboštvom, živeti med revnimi in pričevati za dostojanstvo. Mogoče mi pri tem – ne da bi se zavedala – pomagajo moje sestre, ki kljub bogatemu okolju vztrajajo v solidarnosti, sočutju in vzgoji za služenje na vseh ravneh njihovega življenja. Občudujem, kaj vse se dela pri nas za medsebojno pomoč, tako s strani Zavoda, učenk, bivših učenk, uslužbencev in pridruženih kot tudi skupnosti. Bom sčasoma zmožna zaživeti ta most med dvema svetovoma, ki je edini izhod iz razlik? Moč mi daje Beseda: »Vsem sem postal vse, da bi jih nekaj zagotovo rešil. Vse delam zaradi evangelija.« (1Kor 9,22)
Vem, da te moje vrstice štrlijo iz klasičnih opisov misijonskega delovanja. To je moja resničnost in vi vsi ste tu z mano. Vse kar tako vztrajno pošiljate na Misijonsko središče gre za Pačakutek, za otroke, zdravila, zdravstveno pomoč in najnujneše potrebščine. HVALA in naj vam Bog stokratno povrne. Predvsem pa HVALA za molitev. Njegov misijon med nami je nekaj čudovitega. Naj vam da dojeti, koliko sadov rojevajo vaše molitve in žrtve. In če smem dodati, naj vam da dojeti, kako velika opora je vaša molitev pri našem misijonu. Verjamem, da me Jezus s temi novimi izzivi osvobaja navezanosti na ‘klasicni misijonski stil’ in me dela bolj »vso za vse«. Ste z mano.
Več: BLOG s. Andreje Godnič