Vznemirljivi bovško soški konci

Drugega maja 2017 smo se tri mansardčanke (Sara Kanalec, Veronika Pucelj in Polona Zupančič) in ravnateljica doma (Urša) za krmilom v avtu z letnimi gumami odpravile na skrajni severozahodni kot naše lepe domovine, z namenom občudovati naravo, se naučiti marsikaj novega in nasploh neizmerno uživati. Ker se nobena pustolovščina ne začne brez kakšne težave, se je ekipa ob prihodu v Kranjsko Goro (kjer smo pobrale poslednjo članico naše smele odprave) morala soočiti z možnim deževjem na prvem bojnem posvetu. Ker smo se pri Sari okrepčale z zajtrkom, smo na bojnem posvetu sklenile, da nam dež ne bo premočil volje in da zato naš cilj ostaja Bovška kotlina. Pripravljene na pustolovščino smo z avtom zapeljale v smer proti najvišjemu slovenskemu gorskemu prelazu, Vršiču.

Ko smo prvi postanek napravile pri Ruski kapelici, smo peljale dalje, kjer nas je pričakal drugi izziv: sneg. S postankom pri Ajdovski deklici smo pogumno gazile po zasneženi cesti, dokler ni zmanjkalo gazi in smo morale po cesti dol v bovško dolino gaziti same v avtu z letnimi gumami. Zadeva je bila nadvse resna in potencialno nevarna. Popolna situacija za šale o vzvratni vožnji in reference na Gospodarja Prstanov. Hvala Bogu in našim angelom varuhom smo zasneženo cesto uspešno premagale, na drugi strani prelaza pa niti ni deževalo. Navdane z novim upanjem smo se s primerno hitrostjo in veliko opreznosti (ovinakste ceste so pač nevarne) peljale naprej in naš drugi postanek je bil krajši sprehod na enem od ovinkov na poti tistega mogočnega prelaza, kjer smo šle gledat korita reke Mlinarice. Seveda je sledilo fotodokumentiranje dotičnih popotnic na lokaciji, nekaj besed o lepoti narave in že smo se peljale naprej in se ustavile pri Kugyjevem spomeniku, kjer smo občudovale razgled in avtentično rustično slovensko arhitekturo. Celo modro nebo smo ugledale.

Naslednji postanek našega potovanja je bil izvir reke Soče, do koder je kar konkreten sprehod in nemalo prelepe narave, da v njej uživaš. Po poti proti Bovcu smo se ustavile nižje dol ob Soči, pri enem njenih zajlastih mostov, kjer smo naredile pavzo, pojedle piškote, napravile obilo fotografij in dočakale sončne žarke. Naslednja postaja so bila korita reke Soče, ki so zares mogočna, sploh ko je tok reke zaradi nedavnega deževja narasel. Sonce je že pošteno sijalo, narava je poživljajoče delovala na nas in vse skupaj je dišalo po pustolovščinah. Neustrašno smo plezale po skalah na vrhu korita. Spet zahvaljujoč šefu tam zgoraj nobena ni padla noter. Edina žrtev so bili premočeni Veronikini supergi (naj se sušijo v miru).

Naprej smo se zapeljale do roba samega Bovca in se ustavile v Ravelniku, prenovljenem muzeju na prostem, kjer so obnovljena zaklonišča nemške in avstro-ogrske vojske iz druge svetovne vojne. Tam smo se spomnile in pobližje spoznale tisti najbolj groteskni del bovške preteklosti: 3 leta napornega in krvavega bojevanja na soški fronti. Podelile smo si zgodbe, dejstva, potek, mnenja in spoznale, kako hvaležne smo lahko, da nas danes ne pesti vojna.

Ker avto ne laufa na prazen tank, je pri avtokampu sledil čas za kosilo iz popotne torbe ter nekaj počitka po zaužitem obroku. Seveda ga je spremljal živahen pogovor in smeh.

Za po kosilu je bil v načrtu scenski sprehod ob reki Soči, same organizatorice pa smo imele tu tajni dodatni načrti. S tem v glavi smo parkirale nekje izven Čezsoče in jo krenile čez travnik do gošče, skozi goščo in čez potok, dokler dejansko nismo našle, kar smo iskale in kar iščejo številni drugi, mladi in stari; nekateri v omarah, drugi v drevesnih lokih: Narnijo. Ja, tam je bila, z vsem svojim božanskim razgledom, reka, pri kateri so se spopadli Narnijci in Telmarinci. Če ne veš, o čem govorim, hitro teci v knjižnico in na oddelku z otroškimi knjigami poišči Zgodbe iz Narnije (sedem knjig, kratke in hitro berljive), ko jih prebereš, si pa lahko pogledaš še filme.

Ker se je dan prevesil v popoldne, smo se odpravile nazaj. Ustavile smo se še na nemškem vojaškem pokopališču, ki vse obiskovalce še danes opominja, koliko škode v človeških življenjih za seboj potegnejo vojne. Sledil je še krajši postanek pri trdnjavi Kluže, kjer smo poleg mogočne trdnjave videle tudi zanimive strme stopnice, ki so vodile navpično gor po previsni steni (spet čas za referenco na Gospodarja Prstanov. Če tudi tega ne poznate, hitro v knjižnico ponj!). Sledila je vožnja čez prelaz Predil in postanek pri Predilskem jezeru, kjer smo popotnice ugotavljale, čemu bi lahko služil otoček na že tako slikovitem jezeru. Sledila je vožnja do Kranjske Gore, kjer smo s sladoledom in vaflji uspešno zaključile našo smelo pustolovščino. Polne pisanih in nasmejanih spominov smo se vračale nazaj proti Ljubljani.

Polona Zupančič

Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Email this to someone

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja