Wojtyła izziv

Letošnje poletje sem se udeležil mednarodnega kampa za mlade, ki so ga pripravile sestre Uršulinke z mladimi. Star sem sedemnajst let, in če bi mi pred nekaj leti povedali, da bom skupaj s sestrami preživljal svoje počitnice, vam ne bi verjel. Ne da bi imel o njih slabo mnenje, nasprotno, moja teta in krstna botra je ena izmed njih in vedno sva se super razumela. Je pa res, da si ne bi mislil, da lahko sestre z ekipo, s svojim programom tekmujejo proti nabijanu žoge na košarkarskem igrišču.

Sedaj, ob koncu počitnic, gledam na tisti teden z velikim veseljem, saj je bil brez dvoma najboljši teden mojih počitnic, mogoče nasploh.

Na taboru, ki se je imenoval Wojtyla izziva (ang. Wojtyła challange), smo bili udeleženci iz mnogih držav. Bili so iz Slovaške, Poljske, Anglije in ekipa Francozov, ki se je vozila skoraj 40 ur, ker niso ugotovili, da je letalska vozovnica Pariz – Benetke pač cenejša. Ampak to so Francozi. In seveda smo bili prisotni tudi Slovenci.

Kamp je bil zasnovan v duhu Janeza Pavla II (preko izkustvenega vidika smo odkrivali odnos do sebe, druge in Boga) ter nam je omogočil druženje (pri tem smo noro vadili jezike), pripravljali smo se tudi na dvodnevni pohod, ki je bil srce izziva. Naučili smo se kuhati na prostem, prve pomoči, orientacije in Francozom smo pojasnili kaj je nahrbtnik.

Na pot smo se odpravili v skupinah po osem. Moja skupina je na poti presenečeno izvedela, da moramo prečkati Nanos, kar je bil manjši šok za Francozinje, ki so imele obute le sandale, ampak je šlo. Na vrhu Nanosa sem jih naučil zavriskati in skupaj smo občudovali prelep razgled. Ko smo si skuhali kosilo, smo odšli v kočo, da bi na stranišču pomili posodo. Seveda je prišla jezna oskrbnica in začela kričati v čudnem narečju. Bil sem edini Slovenec v skupini in vsi so čakali na mojo reakcijo.

Hvala ti Bog, da so me Francozi prej naučili nekaj Francoščine. Rekel sem »Je suis pardon,« in odšel. Oskrbnica je govorila nekaj o »hudimanih Francozih«, ampak ker je kazalo na nevihto in smo morali dol. Navzdol smo skoraj tekli, saj se je kar bliskalo in menda ni prijetno, če te zadane strela.

Prišli smo do nekega pokopališča z nadstreškom in tam kar zaspali. Vem, da ni najbolj vljudno ali legalno zaspati na naključnem vaškem britofu, ampak bili smo res utrujeni.

Prepeljali so nas v Strunjan, da bi se v miru odpočili, ampak bila je nevihta. Streha je začela zamakati, saj je bila hiša, v kateri smo stanovali, res stara. Kar naenkrat je bilo v hiši toliko vode, da so vsa dekleta s skodelicami zlivale vodo v lonce, ki smo jih potem fantje nosili zlivat čez hišni prag. Bila je najboljša noč v mojem življenju.

Po skupinah smo šli tudi na služenje (Serviam). Dobili smo delo pri gospodu Franju (gotovo bere ta članek, tako da: Živijo Franjo!) in bilo je res zabavno. Naša naloga je bila posesati preproge v Strunjanski cerkvi in ubiti par škorpijonov ter pojesti nekaj marelic. Pojedli in posesali smo vse.

Najtežje je bilo slovo. Nekako smo se navezali drug na drugega in čeprav smo se poznali le teden dni, se je bilo zelo težko posloviti. Izmenjali smo si kontakte in se objeli. Kdo ve, morda se vidimo še kdaj.

Takšno doživetje bi privoščil vsakemu vrstniku. Povezovanje po Evropi in po celem svetu je sedaj lažje kot kadarkoli v preteklosti. Res sem vesel, da so se sestre lotile takšnega projekta in upam, da se bo pri nas odvilo še kaj podobnega. Slovenski katoličani nismo samo del slovenske cerkve, smo del vesoljne cerkve, kar je mnogo več.

Wojtyla izziva je bil izziv spoznavanja novega. Pri sv. maši smo se Slovenci počutili precej pogansko. Francozi, ki so bili ves čas zelo glasni, so se popolnoma umirili, Slovaki so se prerivali za prvo klop in Poljaki so večino maše klečali.

Bil je izziv tudi v jezikovnem smislu, saj se v angleščini ne pogovarjaš vsak dan, sem se pa zalotil, da sem že sam od sebe začel tudi sorojake nagovarjati v angleščini, to bi bila moja profesorica vesela (prof. Dolenšek, če berete ta članek, vedite, da smo vsi trije Želimeljčani uporabljali znanje, ki nam ga dajete zmerno in se z njim nismo šopirili, saj vsi nimajo takšne učiteljice kot mi.)

Najbolj pa mi ostaja v glavi citat Janeza Pavla II:

»The future begins today, not tomorrow«.

Hvala vam sestre in cela ekipa za prelep teden in upam, da boste v prihodnje lahko pomagale še več mladim.

Ciril Cerovšek

 

 

Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Email this to someone

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja