Wojtyła nas je izzval

Recimo, da se tega tabora sploh ne bi mogla udeležiti, če ne bi bil podaljšan rok prijave. Tako sem šele julija postala pozorna na oglas s. Jane na Knjigi obrazov, ki je želel privabiti večje število članic. Kljub nabito polnim počitnicam se je termin odlično ujemal z mojim enotedenskim počitkom doma. Vabljivi so mi bili predvsem skrivnostni namigi na športno aktiven duhovni teden, saj sama nisem ravno naklonjena duhovnim vikendom, od katerih prideš domov utrujen od zasedenosti. K prijavi me je pa dokončno spodbudila mami, ki mi je zagotovila, da mi ob tako živahnih voditeljicah zagotovo ne bo dolgčas.

Tako sem 27. julija v obliki zombija zaradi neprespane noči na vlaku prispela v Hišo kruha, kjer sem presenečeno odkrila, da je voditeljic več kot udeleženk. Dve Moniki, Henrika, in moja malenkost, Veronika, so imele petčlansko stražo: Nives, Lidijo, s. Marjeto Pijo, s. Jano in s. Uršo. In akcija, sicer malo deževna, se je začela.

DCIM100MEDIAPriprave na spust. Še dobro, da nismo vedeli, kaj nas čaka

Negotovim pogledom je sledilo postavljanje šotora ter spoznavno popoldne, ko je prvotno zadržanost že začel nadomeščati smeh. Večerji in večerni refleksiji je sledila veliko prekratka noč, ki ji je hitro sledil zajtrk ter prvi izzivi pod Nivesinim nadzorstvom. Koliko potrpežljivosti in tudi izgubljanja živcev je bilo za skupno spuščanje palice in postavljanje desetih žebljev na enega! Vsi izzivi so nam dokazali moč skupnosti in kaj vse sloga lahko doseže.

Izvedli smo tudi prve preizkuse tirolske žičnice, ki se je hudomušno skrivala v gozdičku ob Hiši kruha. Glavni cilj popoldneva pa je bila orientacija, ki ji tudi dež ni mogel kljubovati. Tako smo vse mokre in blatne, a z uspešno najdenimi točkami prišle k sveti maši, ki jo je daroval naš duhovni spremljevalec Andrej Saje.

Prišel je nov dan in z njim tudi plezanje na plezalni steni v plezalnem centru BricAlp, kjer smo se dekleta spopadale z višino, trmo in igro, naslednji dan pa tudi z bolečimi mišicami … popoldne pa nam je popestrila igralka, ki nas je popeljala v nov način poslušanja in raziskovanja lastnega telesa, ki zna tudi brez razuma veliko povedati in izraziti. Če je kdo ravno v tistih uricah poškilil skozi okna Kašče, mu verjetno ni bilo čisto jasno, ali je v samostanu ali kje drugje, saj je bilo izražanje naših teles dokaj nevsakdanje. Popoldne smo zopet zaključili s sveto mašo, dan pa z refleksijo, kako nam lahko pridobljene izkušnje pomagajo v vsakdanjem življenju.

2014_08_01_wizz11Božja beseda – prisluhniti in ji slediti je tudi izziv

Sreda je bil ključni dan za našo gorečo molitev, saj je bil dan, ko je bil v načrtu pohod. Bog je jutro blagoslovil z obilnim nalivom, ki pa smo mu popoldne pokazali roge in se odpravili proti Bohinju. Pred odhodom pa se udeleženke nismo mogle izogniti kratki obliki puščave, kjer smo vsaka zase prebirale odlomke iz Svetega Pisma in se skušale opredeliti, ali nam je bližja voda ali ogenj. Očitno je bila naša puščava uspešna saj je vsaj deloma izsušila dež in tako pregnala vse izgovore, da ne bi krenili na pot. Naš glavni cilj je bila planina Blatca, na poti pa smo se ustavili še pri slapu Mostnice, kjer nam je uspelo najti Geocache, nabrali nekaj gozdnih sadežev, imeli čas za osebno premišljevanje, kupili domač sir in skuto ter nazadnje prispeli do željenega bivališča. Fizični je sledila duhovna hrana, kjer smo sedeli kar okoli mize, kot pri Jezusovi zadnji večerji. Le da naša ni bila zadnja …

Dan smo zaključili s kresom, noč pa nas je hitro pregnala s pogradov novim izzivom naproti. Obilnemu kosilu je sledil rafting, ki je v vodi z 12 stopinjami Celzija prinesel veliko smeha, krikov, strahu, premraženosti, ter občutek, da morajo v čolnu prav vsi sodelovati. Na poti domov smo se zapeljali do Brezij, kjer je Andrej daroval sveto mašo, sledilo pa je obvezno fotografiranje z zavetnikom našega tabora, papežem Janezom Pavlom II.

2014_08_01_wizz22Naš zavetnik, sopotnik in prijatelj

Prišel je zadnji dan, dan refleksij, smeha, spominov, pa tudi robčkov in nostalgičnega joka z moje strani. Sodelovali smo še pri zadnji skupni sveti maši, imeli smo tudi priložnost zadnjič izkoristiti tirolsko žičnico. Sledilo je pospravljanje šotorov in pripravljanja izziva za nič sluteče starše.

2014_08_01_wizz23Tule so bili pa že potrebni robčki 😉 za en uvod in še za nekatere 🙂 …

Tabor smo zaključili s skupinskim fotografiranjem, predstavitvijo tabora staršem, nekaj solzami in trdnim sklepom, da se mora tak duhovni teden, nasičen z adrenalinskimi izzivi in kvalitetno duhovno vsebino, nujno še ponoviti. Štiri udeleženke smo namreč že potrdile ponovno prijavo :).

JPII – prosi za nas!

In še VIDEO

Veronika Snoj

Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Email this to someone

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja