»Obljubi mi, da enkrat prideš tudi ti,« me je za slovo pozdravila Barbara tisti večer, ko sem jo pospremila v Skupnost Cenacolo v Medžugorju. Vedela sem, da kot redovnica o tem ne morem odločati sama, a pri sebi sem si mislila: »Če bo le mogoče!«

Pet let kasneje je bilo moje življenje zdrobljeno. Bila sem uršulinka brez nasmeha, brez vere; bežala sem pred ljudmi, za pristne odnose nisem bila sposobna; molitev sem z izgovorom, da nimam časa, potisnila ob stran; zapackala sem se z internetom, gotovost iskala v delu, v žepu pa skrivala diagnozo »depresija«.

Izgubiti vse

Konec avgusta sem končala delo v študentskem domu, izbrisala profil na facebooku in izpraznila škatle z »morda-pride-še-prav«. S. Božena me je za eno leto odpeljala v hišo v Varaždinu. Tam nisem poznala nikogar: dekleta, fantje, mame z otroki, družina – vsi so bili zame tujci. Italijansko (to je uradni jezik skupnosti) nisem razumela. Postelja, omarica in polica za nekaj najnujnejših stvari – to je bilo vse. O internetu ali mobitelu ni bilo sledu. Tri mesece sem se vsak dan spraševala, čemu mi je treba vsega tega. Vsak dan bi najraje spakirala in se vrnila domov. Ko je v oktobru umrl moj najboljši prijatelj, me je spreletelo: »Bog, vzel si me preveč zares!«

V skupnosti se živi preprosto, v zaupanju. »Prva previd­nost so naše roke,« pravi mati Elvira. A tudi sicer je k hiši prišlo vse, kar smo potrebovali. Za eno od praznovanj smo pripravljali pice – brez sira, ga pač ni bilo. Ko smo začeli peči, je nekdo prišel mimo in prinesel – sir. Takih trenutkov je bilo ogromno. …

Nadaljevanje TUKAJ

Vir: Mladi val

                                                               Foto: Skupnost Cenacolo Varaždin