Nočne sence se tiho umikajo zgodnjemu svitu in v tišino boja med temo in svetlobo se začenja oglašati ptičje petje. Vrata neke hiše v Jeruzalemu se tiho odpro in v polmrak samotne ulice se izrišejo postave, skrbno zavite v plašče. Kot da jih nosijo peruti, ne da bi se ozirale na desno in levo, z neslišnimi koraki hite mimo spečih hiš in se napotijo proti mestnim vratom. Oddahnejo si šele, ko so zunaj mesta in zavijejo na pot, ki vodi proti vrtu bogatega moža in uglednega člana velikega zbora, Jožefa iz Arimateje. V rokah nosijo posode z dišavami za maziljenje. Šele sedaj si upajo šepetaje spregovoriti in ubesediti vprašanje, ki jim je vstalo v srcu: »Kdo nam bo odvalil kamen z vhoda v grob?« Marija Magdalena, Ivana, Saloma, Marija, Jakobova mati, so bile navzoče, ko so k vhodu v grob ljubljenega Učenika zavalili velik kamen. Vedo, da ga same ne morejo odstraniti, a jih v tem jutru prvega dne v tednu vendarle ne more nič zaustaviti. Sploh ne pomislijo, da je njihova pot morda zaman, da se morajo vrniti, da je njihovo početje nevarno, saj so tam vendar stražarji … Ljubezen se ne meni za ovire, strah, se ne zaustavi pred težavami. Srce ima drugačno logiko, logiko ljubezni, ki je močnejša kot smrt.

Tudi te žene imajo pred očmi le to, kar je v danem trenutku treba narediti: sledijo močnim notranjim vzgibom in so zato sposobne v odločilnih trenutkih narediti velike stvari.

Sonce je ravno vzšlo, ko prispejo do vrta, in prvi žarki radostno objemajo pomladno zelenje. Toda one so danes za vso to lepoto kakor slepe. Njihova misel, njihov pogled išče kraj, kamor so v petek v naglici položili Učenika, da izkažejo čast mrtvemu telesu tistega, ki je v njihovih srcih živ. Pospešijo korak. Vodi jih ena sama misel, ena sama beseda, eno samo hrepenenje, ena sama ljubezen: Jezus. In tako žene kljub pomisli na silni kamen tečejo naprej, ker jih žene ljubezen. Ko pa se ozrejo tja, vidijo, da je kamen odvaljen. Stopijo v grob in zagledajo mladeniča, ki sedi na desni strani, ogrnjen z belim oblačilom, in se zelo začudijo. On pa jim reče: »Ne čudite se! Jezusa iščete, Nazarečana, Križanega. Bil je obujen. Ni ga tukaj. Poglejte kraj, kamor so ga položili. Toda pojdite in povejte njegovim učencem in Petru: ›Pred vami pojde v Galilejo; tam ga boste videli, kakor vam je rekel.‹ « (prim. Mr 16,4–6)

Polasti se jih mešanica občutkov presenečenja, prestrašenosti in veselja. Nič ne sprašujejo, nič ne dvomijo. Urno se obrnejo in zopet tečejo, sedaj v obratno smer, proti mestu. Vse prevzete nosijo angelsko sporočilo: »On živi!«

Naenkrat pa obstanejo. Zaslišijo glas, ki ga tako dobro poznajo: »Pozdravljene!« On je! Vstali Jezus nagradi njihovo zvesto ljubezen. Niso videle samo Božjega poslanca, On sam se jim dá videti in jih preprosto, ljubeznivo pozdravi. Pogumne žene so prve, ki vstalega Jezusa počastijo in molijo kot Boga. So prve znanilke in vesele pričevalke njegovega vstajenja, kajti on sam jih je poslal in jim naročil: »Pojdite in sporočite mojim bratom« (Mt 28,10). Žene kot nosilke življenja postanejo znanilke novega, prihodnjega življenja.

Objavljeno tudi v velikonočni Družini, letnik 65, št. 12-13, str. 9