V sredo, 16. marca 2016, se je odvil že tradicionalni študentski križev pot na Rožnik. Mladi smo se zbrali sredi mesta, da bi pokazali, da si upamo in dovolimo stopati po lepih in manj lepih poteh, ki nam jih odpira življenje.

Križev pot je upodobitev Jezusovega trpljenja od Pilatove obsodbe na smrt, do smrti na križu in trenutka, ko ga položijo v grob. Je priložnost, da verniki begajoče misli ustavijo in jih namenijo tistemu, ki je bolečino človeštva vzel na svoje rame in ga tako odrešil. Premišljevalna besedila so ob vsaki postaji pripravili študentje in študentke, ki so sami križ in svetlobo bakel proti vrhu Rožnika tudi nosili. Svobodna interpretacija postaj je dovolila, da so mladi izrazili svoja občutja, svoje stiske, podobe vere in nevere, predvsem pa pokazali svojo odločitev hoditi po poti, ki pogosto draži, boli, psuje in na tisoče načinov križa vsakega izmed nas.

Letošnjega križevega pota na Rožnik smo se udeležile štiri študentke Študentskega doma Uršula. Pripravile smo drugo postajo križevega pota, sebi in drugim udeležencem pa kot osrednje sporočilo podarile predvsem misel nadškofa patra Staneta Zoreta, ki se glasi: »Zmelji me, Gospod. A ko boš mlel, povej mi vedno znova, da boš spekel kruh. Zamesi me, Gospod, a ko boš gnetel, mi šepeči, da se gnete kruh. Naloži na peč, Gospod, a ko bo žgalo, mi govori, da postajam kruh.« Ko smo že v poznih nočni urah prišli na vrh ljubljanske vzpetine, je tam sledil kratek nagovor, slavilno petje in lomljenje kruha.

Naj bo tudi letošnji postni čas priložnost za poglobitev naših lastnih spoznanj in resnic o tem, kdo smo, kako živimo, v čem lahko gradimo sebe in sočloveka.

Tadeja Logar