5. postna nedelja

Peto postno nedeljo smo včasih imenovali tiha nedelja. Z njo se začenja neposredna priprava na dogodke, ki jih obhajamo v velikem tednu in še posebej v svetem tridnevju. Do sedaj nas je bogoslužje postnega časa vabilo predvsem k spreobrnjenju, notranjem očiščevanju po molitvi, postu in delih usmiljenja, sedaj pa je naš duhovni pogled usmerjen na Jezusa, na njegovo trpljenje in daritev na križu. Zato je bila včasih navada, ki jo ponekod ohranjajo še danes, da so na to nedeljo zakrili križ in oltarne podobe. Tako nam je tudi to zunanje znamenje klicalo v spomin resnost časa, v katerega vstopamo. Evangeljski odlomek je govoril o dramatičnem dogodku v templju, ko so hoteli Jezusa prijeti, pa se jim je izmaknil in odšel iz Jeruzalema, ker njegova ura še ni prišla.

Boj med lučjo in temo je napovedal evangelist Janez že na začetku svojega evangelija, kar poslušamo na božič, ko je prava luč prišla na svet, a tema je ni sprejela. Ta boj se je nadaljeval ves čas Jezusovega zemeljskega življenja in je dosegel svoj vrhunec prav v času Jezusovega trpljenja. Nekateri so sprejeli njegovo luč, vstopila je v njihova srca, premagala temo in jih presvetlila, da so prepoznali v človeku Jezusu Božjega Sina, poslanega od Očeta, drugi pa so se vedno bolj zapirali pred lučjo, jo preganjali in se povsem prepustili delovanju teme. Ta boj smo videli v evangeliju prejšnje nedelje, očiten pa je tudi v tem, ki smo ga slišali to nedeljo in govori o Lazarjevem obujenju od mrtvih. Dejansko ni Lazar glavna oseba, to je vsekakor Jezus, ob njem pride do ločitve – na eni strani so tisti, ki še trdneje verujejo vanj in to izpovejo, na drugi pa tisti, ki še bolj zakrknejo in se dokončno odločijo proti njemu.

Iskreno povem, da sem kar ponosna na žene, ki jih srečujemo v evangeliju – od Marije, Jezusove Matere, do vseh, s katerimi se je Jezus osebno srečal v svojem javnem delovanju, pa do tistih, ki so ga spremljale na Kalvarijo, stale pod križem in bile v velikonočnem jutru prve deležne njegovega vstajenjskega pozdrava in blagoslova. Tudi to nedeljo zablesti pred nami čudovit lik žene, močne v veri, s trdnim upanjem in resnično ljubeznijo. To je Marta iz Betanije, iz hiše, kjer se je Jezus počutil kot doma. Na kraj, kamor se je Jezus umaknil pred nasprotniki, je Marta poslala kratko sporočilo: »Gospod, glej, tisti, ki ga imaš rad, je bolan.« Nič več – nobene prošnje, rotenja – pridi, da ozdraviš brata, usmili se nas. Nič! Marta ima veliko vero, ima gotovost, da bo Jezus naredil to, kar je zanje najbolje. To je popolno zaupanje Jezusu, ker ve, da jih ima rad. Evangelist je namreč zapisal: »Jezus pa je ljubil Marto, njeno sestro in Lazarja.« Tu se mi postavlja vprašanje:

»S kakšno vero prihajam jaz pred Gospoda, kako ga prosim?«

Ko je Marta zvedela, da prihaja Jezus, mu je šla naproti. Pogovor med njo in Jezusom, ko se srečata, nam pokaže odločno ženo, stvarno, ne prepušča se žalosti zaradi bratove smrti, temveč ožarjena z notranjo lučjo izpove svojo močno vero v Jezusovo božanstvo, vero, ki je prerasla v gotovost, v trdno prepričanje. Zato ne reče le: Verujem, temveč kar dvakrat zatrdi: »Jaz vem …« Tudi, če je brat že mrtev, »jaz vem, da ti bo Bog dal karkoli ga poprosiš.« Po njeni trdni izpovedi, da ne le veruje, ampak z gotovostjo ve, se ji Jezus slovesno  razodene, kdo je: »Jaz sem vstajenje in življenje; kdor veruje vame, bo živel, tudi če umrje.« V trenutku, ko so sile teme sklenile okrog njega svoj obroč, ko se začenja njegovo strašno trpljenje, ki se bo končalo s smrtjo na križu, govori Jezus o vstajenju, o življenju. To je on sam – vstajenje, življenje. In ko vpraša Marto, če to veruje, le-ta brez vsakega omahovanja izpove vero vanj: »Jaz verujem, da si ti Kristus, Božji Sin.« Tako jasno in odločno ni pred njo tega nihče izpovedal. Kakor odmev teh Martinih besed najdemo v pismu Hebrejcem razlago, da je vera obstoj resničnosti, v katere upamo, zagotovilo stvari, ki jih ne vidimo. Marta je žena, ki je v vsej polnosti sprejela Kristusovo luč in je s tem tudi sama postala luč za druge.

Kakšna je moja vera v trenutkih preizkušnje, trpljenja, teme, brezizhodnosti? Ali zmorem tedaj v veri videti onkraj, videti smisel bolečine in zaupati v Boga, da tistim, ki njega ljubijo, vse pripomore k dobremu?

 

Po pogovoru z Jezusom Marta gre in pokliče svojo sestro Marijo z besedami: »Učenik je tu in te kliče.« Ustavimo se pri teh besedah: Učenik, Jezus, je tu. Pri vsaki sv. maši je navzoč Jezus, ki se tukaj in sedaj daruje za nas. V trenutku spremenjenja mi v srcu vedno odmevajo Martine besede: Jezus, Učenik je tukaj in se daruje zame, za nas. Toda on kliče tudi mene, da svoje življenje pridružim njegovi daritvi, v slavo Boga Očeta, za odrešenje sveta. Vzemimo si ta stavek k srcu in ga pri vsaki sv. maši ponovimo:

Učenik je tu, daruje se zame in tudi mene kliče, naj se skupaj z njim darujem.

Prosimo Gospoda za dar močne, žive vere, kakršno je imela evangeljska žena Marta, take vere, ki bo sposobna izganjati iz našega srca vsakršno temo zla in širiti okrog sebe svetlobo Božje luči, ki bo tudi v težkih trenutkih življenje v veri prepoznala, da je na delu Božja ljubezen. Prosimo tudi za tako ljubezen, s katero se bomo radi pridružili Kristusovi odrešenjski daritvi.

Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Email this to someone

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja