Pozdravljene!
Pred časom sem prebral besede papeža Janeza Pavla II. s katerimi zavrača kloniranja človeka z namenom presaditve organov. Pravi, da niso sprejemljive, čeprav je namen tega splošno dober (s temi besedami je naslovil mednarodni kongres za transplantacijo leta 2000).
Razumem, da gre pri tem za uboj, saj je pri takem postopku terapevtskega kloniranja potrebno uničiti klon (vzeti polipotente celice in jih pripraviti do tega, da zgradijo željeni organ), ki bi sicer postal človeško bitje (ta ideja se mi sicer zdi grozljiva). Šlo bi za neke vrste splav (ki ga ne odobravam), ampak: ali bi tak embrio sploh imel dušo, ali bi bila ta enaka duši darovalca celice? Ali je potem to enako splavu? In ali je terapevtsko kloniranje zares tako nedopustljivo?
Aprila 2015 so kitajski znanstveniki spremenili genetski zapis v človeških zarodkih in tako zarodkom izbrisali gen, ki je bil odgovoren za dedno krvno bolezen. Svetovna javnost je bila zgrožena. Ampak saj so naredili nekaj zelo dobrega – zakaj potem tak odpor?
Raziskave so delali na zarodkih, ki ne bi nikoli postali ljudje. Kakšno je vaše mnenje glede tega? Število zavrženih zarodkov (nastalih ob splavih ali ob postopku umetne oploditve) je ogromno – zakaj jih ne bi mogli uporabiti za raziskave, ki bi izboljšale življenja drugih, namesto da jih uničijo z ostalim biološkim materialom, kot so amputirani udi? Saj jih nekateri uporabljajo celo za proizvodnjo kozmetičnih pripravkov.
Menim, da lahko z biotehnologijo neverjetno izboljšamo življenje vseh (z “izboljšanimi” vrstami kulturnih rastlin bi lahko zmanjšali lakoto, s kloniranjem bi lahko ohranili ogrožene živalske vrste). Zdi pa se mi, da krščanstvo biotehnologije ne odobrava. Zakaj ne?
Najlepša hvala za vaš odgovor!
Jan
Vprašanja, ki jih postavljate, so temeljna etična vprašanja na področju sodobnih raziskav na človeških zarodkih. Pri tem je temeljno vprašanje, kakšen status ima človeški zarodek. Če priznam zarodku pravico do življenja od spočetja dalje, potem ni dovoljeno v nobenem primeru uničiti človeškega življenja, tudi na stopnji zarodka ne. Pri utemeljevanju svojega stališča se Katoliška cerkev opira na dognanja sodobne embriologije in zato zagovarja, da ima vsak človek od spočetja dalje pravico do življenja. Poglejmo si bolj natančno, na čem temelji to prepričanje.
STATUS ČLOVEŠKEGA ZARODKA – KATOLIŠKI POGLED
Zarodek ima status človeške osebe od spočetja naprej, saj ni nikakršnega kvalitativnega preskoka v razvoju človeka od spočetja naprej, zato v njegov razvoj ne smemo poljubno posegati. K temu nas navajajo tudi dognanja sodobne biologije. Ob združitvi jajčeca in semenčice pride do kombinacije genskega zapisa (DNK), ki se do smrti človeka ne spremeni. Prva celica je izvor enkratnosti in neponovljivosti človeka. S spočetjem se zgodi bistvena sprememba in nastane novo človeško bitje; postopnost se nanaša samo na nebistvene spremembe. Obstaja torej kontinuiteta in identiteta med zarodkom in odraslo osebo.
Nekateri etiki nasprotujejo takemu pojmovanju človeškega zarodka in zagovarjajo tako imenovano stopenjsko pojmovanje vrednosti človeškega življenja pred rojstvom. Črto ločnico med “potencialnim” človeškim bitjem in človeško osebo postavljajo različno. Tako naj bi do 14. dne razvoja govorili o pre-embriu, saj do takrat “skupek celic” še nima razvitih zrelih živčnih celic in zarodek ne more čutiti ničesar, zato naj tudi ne bi imel statusa človeškega bitja in mu ne pripada človekovo dostojanstvo. Drugi postavljajo ločnico še mnogo kasneje v razvoju zarodka.
Vendar pa je vsekakor bolj prepričljivo zagovarjati pravico do življenja od spočetja dalje.
Center za bioetiko na katoliški univerzi Sacro Cuore je v izjavi »Identiteta in status človeškega embria« zapisal:
»Ob združitvi dveh gamet nastane “nova človeška celica”, ki poseduje novo informacijsko strukturo in začne takoj delovati kot individualna enota. Ta je usmerjena k popolni ekspresiji genetske dediščine, kar se izraža v neprekinjenem in samostojnem oblikovanju nove celote vse do popolnega izoblikovanja novega človeškega organizma. “Nova človeška celica” je torej nov človeški individuum, ki začenja svoj lasten življenjski ciklus in se, če so izpolnjeni vsi potrebni notranji in zunanji pogoji, postopoma razvija, uresničujoč svoje neizmerne možnosti, ko to narekuje bivanjski zakon in notranji povezovalni načrt. Zato mislimo, da ni v skladu s korektno biološko logiko pojmovanje, da človeški individuum nastane 15. dan po spočetju, ali kadar je vidna “stria primitiva” in ne more več priti do nastanka dvojčkov, ali konec 8. tedna, ko je, čeprav v miniaturi, razvidna popolna oblika organizma, ali še kasneje, ko je izoblikovana možganska skorja. Kljub spoštovanju napora, ki je bil vložen v oblikovanje takih mnenj, ob poglobitvi v dokaze, na katere se ta opirajo, ugotavljamo, da niso prepričljivi in da ne ovržejo našega zaključka. Zaključek, ki temelji na današnjem poznavanju biologije, je naslednji: embrio je vse od spočetja dalje človeški individuum, ki začenja svoj življenjski ciklus.«
ETIČNOST TERAPEVTSKEGA KLONIRANJA
Vprašanje, ki ga postavljate, je povezano s. t. i. terapevtskim kloniranjem. O terapevtskem kloniranju govorimo, kadar se razvoj kloniranega zarodka ustavi že v epruveti in se njegove celice uporabijo za proizvodnjo novih celic, tkiv in organov. S tem postopkom pridobijo zarodne matične (totipotentne) celice, iz katerih je možno izdelovati tkiva in organe brez nevarnosti zavrnitve organizma, saj gre za celice z enakim genskim zapisom. Prvih osem celic človeškega zarodka je totipotentnih, iz njih se lahko razvijejo prav vsi različni tipi somatskih celic. V njih ni dejaven noben gen, šele kasneje se nekateri geni aktivirajo in tako se v razvoju zarodka diferencirajo različne telesne celice in se začne proces oblikovanja organizma. Totipotentnim celicam klona znanstveniki v laboratoriju aktivirajo samo določene gene (npr. za jetra) in tako specializirane celice razmnožijo ter z njimi nadomestijo okvarjene celice.
Osnovno etično vprašanje pri tem postopku je, ali je dopustno z ustvarjanjem kloniranih zarodkov začeti proces novega človeškega življenja in ga nato v prvih dneh prekiniti, da bi tako pridobili vir za nova tkiva in organe za zdravljenje odraslih oseb. Zavajajoče informacije obljubljajo, da bo preko terapevtskega kloniranja kmalu moč ozdraviti raka, aids, sladkorno, alzheimerjevo, parkinsovo in nekatere druge bolezni, za kar pa zaenkrat ni nikakršnega zagotovila. Taka “terapija” je etično nesprejemljiva pot za dosego cilja. Še tako vzvišen cilj še ne opravičuje uporabo vsakršnih sredstev.
V ozadju problematike terapevtskega kloniranja je vprašanje statusa človeškega zarodka, kdaj se začne človeško življenje in njegovo dostojanstvo.
Etično gledano je terapevtsko kloniranje bolj sporno kot pa reproduktivno kloniranje, saj gre za načrtno ustvarjanje lastnega dvojčka za “rezervne dele”. Človeški zarodek služi kot material za “terapevtske potrebe” odrasle osebe. Gre za začetek novega človeškega življenja, ki pa je namenjeno izključno za ustvarjanje določenih tkiv in celic, ki bodo potrebni za življenje druge osebe.
Etični argumenti proti terapevtskemu kloniranju:
- Popredmetenje človeškega življenja: novonastalo življenje žrtvujejo zaradi koristoljubnih interesov odrasle osebe. Uporabiti človeško življenje kot sredstvo nasprotuje spoštovanju človekovega življenja in dostojanstvu vsakega človeškega bitja.
- Ogrožanje človekovih pravic in odmik ali celo brisanje meje med dovoljenim in nedovoljenim tudi na drugih področjih človekovega življenja. S tem se postavijo pod vprašaj temeljne vrednote naše civilizacije.
Papeška akademija za življenje je leta ob kloniranju ovce Dolly izdala dokument o kloniranju, v katerem je med drugim zapisala:
»Projekt kloniranja človeka ponazarja strašno zablodo, v katero je potisnjena znanost brez vrednot. Je znamenje globoke bolezni naše civilizacije, ki išče v znanosti, v tehniki in v “kvaliteti življenja” nadomestke za smisel življenja in za odrešenje njihovega obstoja. Oznanilo “smrti Boga” v praznem upanju na nekega “nadčloveka” vodi k jasnemu rezultatu: k “smrti človeka”. Ne smemo namreč pozabiti, da zanikanje ustvarjenosti človeka – daleč od tega, da bi se s tem povzdignila človekova svoboda – rojeva nove oblike sužnosti, nove diskriminacije, novo in globoko trpljenje. Kloniranje tvega, da bo tragična parodija božje vsemogočnosti.
Človeku je Bog zaupal stvarstvo in mu podaril svobodo in razum. Ta človek ne odkriva mej svojemu delovanju samo tam, kjer mu jih narekuje praktična nezmožnost, ampak mora biti sposoben, da si sam postavi meje v razločevanju med dobrim in slabim. Zopet je človek postavljen pred izbiro: odločiti se mora ali bo preoblikoval tehnologijo v sredstvo za osvoboditev ali pa bo on sam postal njen suženj s tem, ko bo vpeljal nove oblike nasilja in trpljenja.
Še enkrat moramo opozoriti na razliko, ki obstaja med pojmovanjem življenja kot dar ljubezni in med pogledom, ki gleda na človeško bitje kot na industrijski proizvod.
Zaustaviti projekt kloniranja človeka je moralna obveza, ki jo je treba prevesti v kulturne, socialne in pravne pojme. Napredek znanstvenih raziskav je dejansko nekaj drugega od vzpona znanstvenega (scientističnega) despotizma, ki danes – kot se zdi – prevzema mesto starih ideologij. Kjer vladata demokracija in pluralizem, je svoboda vsakega posameznike zagotovljena šele tedaj, ko je brezpogojno spoštovano dostojanstvo človeka. To velja za vsa obdobja njegovega življenja, ne glede na njegove intelektualne ali fizične darove. S kloniranjem človeka je porušena predpostavka, ki je nujna za kakršno koli sobivanje: osnovni pogoj, da človeka vedno in povsod obravnavamo kot cilj in kot vrednoto in nikoli zgolj kot sredstvo ali samo kot predmet.«
ALI OBSTAJA ALTERNATIVA?
Matične celice je mogoče izolirati tudi iz določenih odraslih celic telesa. Tako je mogoče pridobiti odrasle matične celice iz kostnega mozga, maščobnega tkiva, skeletnega mišičja. Pluripotentne celice – torej take, iz katerih je mogoče aktivirati gene različnih somatskih celic – se nahajajo tudi v popkovini. Pridobivanje tkiv in organov iz odraslih matičnih celic etično ni sporno, saj tukaj ne gre za začetek novega bitja in za manipulacijo njegovih izvornih celic. Terapevtsko kloniranje se izkaže za povsem nepotrebno. Namesto k terapevstkemu kloniranju naj bi znanstveniki usmerili vse moči in sposobnosti za pridobivanje matičnih celic iz odraslih celic in ne iz kloniranega zarodka.
Mogoče se bo primerjava zdela zelo kruta, ampak tudi nacistični zdravniki so poskuse na ljudeh v koncentracijskih taboriščih utemeljevali z dejstvom, da so bili zaporniki tako in tako obsojeni na smrt in da so s sodelovanjem v poizkusih pripomogli k napredku človeštva. Vsak človek ima dostojanstvo, zdrav ali bolan, bogat ali reven, zarodek ali odrasel človek. Brez privolitve se na nikomur ne sme izvajati raziskav in poskusov – to je temelj naše civilizacije. Zato bi moralo biti tudi takšno eksperimentiranje z človeškimi osebami na stopnji zarodka po našem mnenju prepovedano.
Lep pozdrav!
dr. Roman Globokar