Resničnost dogodkov v Svetem pismu

Zanima me, ali je Sveto pismo knjiga metafor, ali gre za dogodke, ki so se resnično zgodili?

Aljoša

Čeprav sem na podobna vprašanja že velikokrat odgovarjal ustno in pisno, sem danes kar v zadregi. Ni mi jasno, kako izčrpen bi moral biti odgovor.

Za začetek: Sveto pismo ni knjiga metafor, res pa je v njem veliko metafor. Napačno je postavljati v nekakšno nasprotje metafore in zgodovinska dejstva, kot se zdi v nadaljevanju vprašanja (»ali gre za dogodke, ki so se resnično zgodili«). Metafora je pesniško sredstvo, s katero poskušamo izraziti tisto, kar se ne dá povedati čisto naravnost ali ne dovolj jasno in močno. Lep primer se mi zdi, kako Bog govori Izraelcem pod Sinajem: »Sami ste videli, kaj sem storil Egipčanom in kako sem vas nosil na orljih perutih in vas pripeljal k sebi« (2 Mz 19,4). Da bi Bog nosil izraelsko ljudstvo kot orel, ni razvidno iz predhodne pripovedi. To »se ni resnično zgodilo«. In vendar je resnica vere, da Bog skrbi za svoje ljudstvo, da je mogočen, ga rešuje in dviga, mu odpušča pregrehe, mu daje hrano in pijačo, da more živeti … Orel oz. orlje peruti je/so metafora, ki govori o mogočnem Božjem varstvu in vodstvu za izvoljeno ljudstvo. Razen tega v Svetem pismu nimamo samo pripovedi o preteklih dogodkih, ampak so v njem pesmi, molitve, govori, pregovori, preroški izreki itd., kjer že zaradi narave besedil ne moremo govoriti o »zgodovinskih dejstvih«, ampak kvečjemu o sporočilih, ki so lahko hrana naše vere in našega upanja.

Res pa je, da se skozi Staro in Novo zavezo odvija nekakšna zgodovina, »zgodovina odrešenja«. Sega od stvarjenja sveta in človeka do »novega neba in nove zemlje« ob dopolnitvi odrešenja (Knjiga Razodetje). Ta »zgodovina« ima sicer jasno zvezo z zgodovino, o kateri navadno govorimo in jo študiramo, vendar jo presega, saj govori o dogajanju, ki jih ne more registrirati človeški razum in razna sredstva ter metode za ohranjanje spomina, npr. arheologija, paleografija itd. Zato mirno lahko govorimo o duhovni ali teološki zgodovini, ki je napisana tako, da nas vodi k Bogu, v njegovo »kraljestvo«, nas opominja in spodbuja, da iščemo Boga in se oklepamo njegovega Mesija. Mirno lahko govorimo tudi o mitih v Svetem pismu, saj zvrst mit pomeni pripoved, ki pojasnjuje najgloblja vprašanja človeka. Ko bi hoteli »dobesedno« razumeti zgodbe o stvarjenju, o vesoljnem potu ali babilonskem stolpu, bi zašli v nerešljive uganke in v očitne nesmisle. (Kje je Kajn dobil ženo?) Zato moramo razlikovati zgodovinska poročila od zgodb, ki nam sicer govorijo o Bogu in človeku v obliki pripovedi iz preteklosti, a ne na način običajne zgodovine, in pripovedovanje, ki ima neposredno zvezo z resničnimi osebnostmi in dogodki, npr. o Izraelovih in Judovih kraljih, o prerokih, o babilonskem izgnanstvu, o makabejskih bojih, o Jezusu iz Nazareta in njegovih učencih.

Niti evangeliji in apostolska dela niso neposredno zgodovinopisje. So dokumenti prve Cerkve o začetkih krščanstva, vendar so tudi navodila in spodbude za krščansko življenje posameznikov in krščanskih skupnosti. Evangelisti (Luka je napisal Apostolska dela!) niso pisali Jezusovih, Petrovih in Pavlovih govorov po stenografskih zapiskih in še manj prepisovali z magnetofonskega traka. Napisali so, kakor so sami razumeli sporočilo, kakor se je že udomačilo v ustnem oznanjevanju apostolov in kakor so mislili, da je potrebno kaj poudariti za skupnosti, ki so jih poznali, da bi mogli uresničiti krščanski poklic in bi se gradilo »Božje kraljestvo«. Ko je Jezus, »ta mladi prerok iz Nazareta«, umrl na križu in bil pokopan, učenci in učenke niso imeli pojma, kaj zdaj to pomeni. Marsikaj še ni bilo posebno jasno po vstajenju, tudi po binkoštnem dogodku ne. Sam verujem v delovanje Svetega Duha in brez njega na pr. učenci ne bi mogli dojeti, da je Jezus umrl ZA NAS in vstal ZA NAS, da je torej odrešenje prav v resničnih dogodkih, ki sami po sebi nimajo nobene zveze z uspehom in zmago, nobene zveze z večnim življenjem učencev in učenk takrat, kaj šele danes in do konca sveta! Hočem reči, da zgodovina tudi v Novi zavezi sega veliko više, globlje in dlje, kot bi mogli kdaj koli izluščiti iz »resničnih dogodkov«. Sicer je zelo negotovo, če hoče kdo razlikovati med »Jezusom vere« in »Jezusom zgodovine«, a je jasno, da bi (nemogoča) »rekonstrukcija« resničnih dogodkov in resničnih besed pokazala veliko različnost od pripovedi, ki jih zdaj beremo v Novi zavezi.

Jeruzalem je bil tam, kjer je še danes, Nazaret in Betlehem tudi. David je bil resničen kralj v Jeruzalemu in izraelsko ljudstvo je v resnici bilo prepričano, da so izvoljeno Božje ljudstvo, v resnici pa Judje v prvem stoletju niso bili pripravljeni na takega »Božjega maziljenca«, kakršen je bil Jezus iz Nazareta. Njegovi (resnični) učenci in učenke so pozneje v njem (zgodovinsko resničnem) prepoznali ne le napovedanega Mesija, ampak tudi Božjega Sina, katerega poslanstvo ni omejeno samo na en narod, ampak ga je Oče-Bog dal za ljudi vseh časov in za ves svet.

Sveto pismo ni knjiga metafor, pa tudi ni knjiga zgodovinskih dejstev. Veliko več kot to je. In zapisano je po navdihu, ki se teh besed še drži, da navdih prihaja na tiste, ki jo z vero beremo oz. poslušamo.

Bodi dovolj! (Vsaj za sedaj.)

Božji mir na Vas – ŠALOM!

 

Marijan Peklaj

Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Email this to someone

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja