V Matejevem evangeliju (Mt 25, 35-45) beremo Jezusove besede:
”Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni.”
Malo kasneje v besedilu sledi vprašanje: “Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti? Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli? Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi?”
Nanj odgovori Jezus s pomenljivimi besedami:
“Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.”
V tem besedilu, ki me vedno znova močno nagovori, se mi zdi najpomembnejša Jezusova beseda: JAZ sem bil lačen, JAZ sem bil žejen … JAZ …
Tega, po mojem mnenju, ne moremo razumeti samo simbolično, ampak je v njegovem mističnem telesu, dejansko Jezus sam tisti, ki ga srečamo v lačnem, žejnem, tujcu …
Letos poleti sem imela priložnost opravljati prakso v „Vinzidorf“ v Gradcu (Avstrija). „Vinzidorf“ je kontejnerska vas v predelu Leonhard, ki so jo uredili na župnijskem posestvu. Ustanovil jo je župnik Wolfgang Pucher, ki je želel evengeljske besede preliti v konkretno obliko.
Čas, ki sem ga preživela tam, je bil zame tako posebno in lepo doživetje, da želim z vami podeliti nekaj malega o tem čudovitem delu.
Ustanovitev vasi so sprva kritiziral kot nepotrebno, saj tam v resnici obstaja nekaj ponudb, ki se ne uporabljajo. In vendar je bila že nekaj tednov po vzpostavitvi vas povsem napolnjena.
Razlog je v drugačnosti te ustanove.
Običajna praksa je, da ustanove, ki nudijo dnevno in nočno nastanitev za brezdomce, postavljajo pogoje, ki jih ti ne morejo izpolniti npr.: moski ne smejo biti pod vplivom alkohola niti ga ne smejo imeti pri sebi oz. v objektu ne smejo piti, priti morajo ob določenem času in oditi ob določeni uri itd.
Česa takega pa v „Vinzidorf“ ni!
Edino pravilo, ki so ga postavili ob ustanovitvi, je bilo: „Nobenega nasilja.“
Kakor se zdi ta prag zelo nizek in morda celo nerealen, pa 24-letna izkušnja kaže, da deluje. Vsak stanovalec ima na razpolago kontejner s površino približno 7m2. Vas nudi prostor za 39 moških, ki živijo v denarni in/ali socialni revščini: odvisniki od alkohola, brezdomci, izpuščeni iz zapora in mnogi drugi.
Ko sem nekaj tednov pred začetkom prakse prišla na razgovor k voditeljici, so name naredile velik vtis besede:
„Pri nas smejo biti moški taki, kot so.“
Kdor pride v „Vinzidorf“ je našel dom.
Kmalu po ustanovitvi je sosed pozno ponoci s svojega balkona opazoval dva stanovalca, ki sta židane volje odhajala proti vasi. Nista vedela, da ju kdo posluša. Ustavila sta se v smehu in eden je dejal: „Daj, pejva domov.“ Ta sosed je prigodo povedal župniku. Od takrat je ta beseda “pejva domov“, postala pomemben izraz tega, kar je duhovnik želel z ustanovitvijo vasi: ustvariti dom. Ni ustanova, institucija, kjer so predpisi in zakoni, ki se jim morajo podrediti, da so sprejeti, ampak resničen dom.
Kdor je sprejet v „Vinzidorf“ lahko tam ostane, če želi. Po eni strani je to tudi bolniški oddelek in hospic. Mnogi, ki pridejo v vas, so bolni in odstotek umirajočih je zelo visok. Samo v letu 2017 so do konca julija pokopali osem stanovalcev. Na bližnjem pokopališču stoji ob grobovih teh ubogih velik napis: „gemma Ham“ (pejva domov).
Včasih, ko pripovedujem o tej ‚vasi‘ v Gradcu, naleti ta oblika na nerazumevanje in je označena za „ponudba nizkega praga“.
Kdor ne pozna zgodb ljudi in vidi zgolj, da se tam pije alkohol in ne dela, si lahko hitro ustvari varljivo mnenje, da gre za ljudi, ki nočejo delati in dobro živijo na račun države oz. od darov ljudi. V resnici pa gre za može, na katerih je pustila sled posebej težka in žalostna življenjska zgodba, ki se je običajno začela v otroštvu.
Svojo prakso sem na koncu poimenovala „dopust v Vinzidorf-u“. To je bil namreč čas, ko sem imela veliko lepih in zanimivih pogovorov, se naučila modrosti od ljudi, ki poznajo življenje, kjer sem lahko gospodinjila in šla na izlete, kjer so mi prebivalci Vinzidorfa, pokazali čudovito mesto Gradec in njegove očarljive kotičke.
Zame je zelo pomenljivo, da Jezus NE pravi: ‘V zaporu sem bil po nedolžnem in ste me obiskali.‘ ne govori o tem, koliko krivde nekdo v svojih okoliščinah ima ali nima. Ali če se brezdomec, lačni, tujec dovolj trudi, da bi izboljšal svojo situacijo …
Preprosto zgolj pravi: „Lačen sem bil …, bil sem (…) tujec in ste me sprejeli.
Tako se poistoveti z nami vsemi!
Prispevek „Ich war (…) obdachlos und ihr habt mich aufgenommen“
prevedla s. Simona Zabukovec
S. Grete, hvala za podelitev. Bil sem tam pred leti in je res nekaj posebnega. Čutiti je Božjo navzočnost. Dragan
s. Grete, nisem vedela za ta kraj. Res je, da običajno tovrstne ustanove zahtevajo nek red in pravila, tudi npr. sestre Matere Terezije v Ljubljani. Če najdejo pri brezdomcu steklenico alkohola, mora oditi. Tu pa očitno ni tako in me preseneča, da deluje.
Prijatelj prof Pfeifer me je seznanil z Vincidorfom že pred leti. Meni se je zdelo da bi bil to lep vzorec tudi za župnijo sv. Trojice kjer se župnik Dragan zelo trudi za brezdomce. Pomenljivo in koristno je, da brezdomci pridejo po maši med župnijsko občestvo in čutijo da so sprejeti. Predstavljal sem si da bi bilo to možno tudi v Ljubljani. Zato sem povabil v Gradec župnika Dragana in sr. Boženo ki sta si to izkušnjo ogledala od blizu. Pri sv. Trojici na žalost ni stalnega prostora, kjer bi bilo tako druženje možno, zato to ni zaživelo. Lepo pa je zaživelo pri frančiškanih v atriju kjer se ljudje družijo po župnijski maši in kjer so brezdomci že stalni gostje. Samo kavica in kak piškot je dovolj da se ljudje čutijo sprejeti. To daje smisel tudi župnijskemu občestvu, ki je tu zato da sprejema: kot pravi sr. Grete – “bil sem tujec in ste me sprejeli!” In čas po župnijski maši je blagoslovljen čas ko nam je dano da sprejemamo – drug drugega in tudi popolnega tujca…!