Biti dar za drugega

V ponedeljek, 5. 12. 2016 smo se sestra Urša, Mihaela, Kristina, Mateja in dve Veroniki s kitaro in veliko dobre volje odpravile na Rehabilitacijski inštitut RS Soča. December je praznični čas in težko je, če ga moraš preživeti priklenjen na posteljo stran od domačih. Zato smo imeli z “miklavžem” (Božidarjem Bakom) in duhovnikom Mirotom Šlibarjem naslednji cilj: razdeliti darila po oddelkih in ljudem s pesmijo pričarati praznično vzdušje. Miklavževanje je star slovenski običaj, ki ga imajo radi predvsem otroci, saj resnično verjamejo, da jim mož z belo brado prinese darila. Tako smo se preoblekle v angelčke in prijele v roke pesmarice, darila, bonbone in zvonček ter se odpravile na delo.

Miklavž je vsakega bolnika pozdravil in z njim spregovoril nekaj besed. Zdelo se mi je lepo, da je vsakemu dal darilo v roke in ne takoj na mizico, razen, če ni šlo drugače. Videli smo tudi nekaj solznih oči, najbolj sem si zapomnila mlajšega fanta, ki je povedal, da je že več kot eno leto na Inštitutu in da si res želi, da bi lahko shodil. Začutila sem njegovo stisko. Spomnim se tudi gospe na nekem drugem oddelku, ki je z največjim veseljem zapela z nami kakšno pesem in prišla tudi ven iz sobe, ko smo bili še vedno zunaj na hodniku in čakali, da bomo šli k otrokom. Na vsakem oddelku smo zapeli pesem tudi vsem zaposlenim.

 

Neprestano petje, hoja in vrstenje sob, ki jih kar ni zmanjkalo – vse to je bilo precej naporno, vendar je po tistih nekaj urah prineslo tudi veliko zadovoljstva. V življenju še nisem videla toliko invalidskih vozičkov naenkrat. Podobe vseh teh ljudi, ki so ležali na posteljah ali sedeli na vozičkih se mi bodo za dolgo vtisnile v spomin. Žal se šele ob trpečih začneš zavedati svoje sreče in vsega, kar imaš in za kar bi moral biti vsak dan hvaležen. Upam, da smo te ljudi uspeli vsaj malo razveseliti in jim nameniti malo časa.

 

Posebej lepo je bilo na koncu, ko smo obiskali otroke in njihove starše. Otroci so bili miklavža zelo veseli in so se po prejetih darilih z njim tudi igrali z žogo. Skupaj smo zapeli veliko pesmih in celo molili, kar je bil res poseben trenutek. Zdi se mi, da so bili tudi starši zelo veseli, da so se lahko udeležili takega miklavževanja, saj je vprašanje, koliko od njih si lahko privošči kupiti pošteno darilo svojemu otroku.

To je bil poseben dan, ko se človek zaveda, da lahko tudi z majhnimi deli pokaže drugim, da mu ni vseeno zanje in jim pričara nasmeh na obraz. Mislim, da se nas je ta izkušnja zelo dotaknila.

 

Veronika Poljanšek

Več fotografij na FB ŠDU.

Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Share on LinkedIn

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja