STRMENJE NAD EVHARISTIJO V.

Verovati v skrivnost – slaviti skrivnost – živeti skrivnost

BOG KOT SVETI IN NESKONČNO VELIČASTEN

BLAGOSLOVLJENA

Kot ljubljeni božji otroci smo blagoslovljeni. Po latinsko je blagosloviti benedicere, kar pomeni govoriti (dictio) dobro (bene) o nekom. To, da se o meni dobro govori, resnično potrebujem. Če nekoga blagoslovimo, je to najpomembnejša potrditev, ki mu jo lahko damo. Če nekoga blagoslovimo, rečemo da njegovi ljubljenosti in jo potrdimo.

Kako sredi tega sveta, ki nam velikokrat laže, da smo slabi, pokvarjeni, ničvredni in nekoristni, slišati in sprejeti blagoslov? Pri tem nam pomaga molitev in gojenje navzočnosti. Pravo bistvo molitve je v tem, da utihnem in začnem poslušati glas, ki govori lepo o meni. Biti navzoč pa pomeni, da si pozoren na vse blagoslove, ki si jih deležen dan za dnem, leto za letom. Ko pomislim na pretekli mesec, katerih blagoslovov sem bila deležna? Sem bila tudi jaz komu v blagoslov?

(Povzeto po H. Nouwen: Živeti kot ljubljeni)

Potem ko človek pri začetku maše v veri sprejme in doživi odpuščanje, in se za vsaj nekaj minut »reši samega sebe«, se more odpreti za poslušanje Boga v Božji besedi in homiliji. Božja beseda je kot žerjavica, s katero se je seraf Izaiju dotaknil ustnic in mu očistil srce. To je v resnici Božje usmiljenje do človeka. Krivda je izbrisana, greh je odpuščen in človek je spremenjen kakor Peter, ki se z Jezusom sreča pri čudežnem ulovu rib. A to še ni konec. Pri delu maše, ki ga obravnavamo danes, gre še za najmanj dva nova vidika:

1) »Trikrat sveti Bog«: Od antropocentrizma k bogocentričnosti našega življenja.

Himna »Svet« je najodličnejša himna vsega evharističnega slavja. Izoblikovala se je iz judovskega bogoslužja, ki povezuje dve svetopisemski besedili: Svet serafov (prim. Iz 6,3) in Blagoslovljen kerubov (prim. Ezk 3,12). Odrešen človek stoji pred Bogom in v njem se prepletata dve duhovni občutji: Petrova izkušnja majhnosti pred neskončnim in skrivnostnim Bogom, fascinacija nad Bogom, ki se meša s strahom, in izkustvo, da je neskončno ljubljen, dragocen in primeren za poslanstvo oznanjevanja Kristusa. Nista več v središču Izaija in Peter pač pa Bog v svoji presežni svetosti, v katero vabi človeka. Zaslutita, da je Bog tako svet in neskončen, da z njim ne moreta manipulirati in ga usmerjati. Tako kot je Bog gospodar vsega vesolja, je tudi gospodar njunih življenj. Papež Frančišek takole pravi v Hvaljen, moj Gospod tč. 73:

»Spisi prerokov nas spodbujajo, naj v težkih trenutkih spet najdemo moč v premišljevanju božje vsemogočnosti, ki je ustvarila vesolje. Naj nas neskončna božja moč ne odvrne od njegove očetovske nežnosti, kajti v njem se ljubezen in moč hkrati prepletata. Vsaka zdrava duhovnost namreč dejansko vsebuje hkrati božjo ljubezen in zaupno češčenje Gospoda zaradi njegove neskončne moči. V Svetem pismu je Bog, ki nas osvobaja in rešuje, hkrati tudi Stvarnik vesolja.«

2) Združenost dveh zborov in nebeški Jeruzalem

Himna angelov se pojavi še pri drugi judovski molitvi, kjer sta združena zemeljski in nebeški zbor. Tukajšnji zbor, ki se zaradi svojega krhkega bivanja v prostoru in času počuti nevrednega slaviti Boga, kot si ta zasluži, se zato združi s tamkajšnjim zborom, ki je večno zatopljen v sveto oznanjanje Božje svetosti. Prefacija starodavne molitve judovske Cerkve se glasi takole:

»S hvalnicami te slavijo nebesa in vse njihove moči, sonce in luna in vse zbor zvezd, kopno in morje in vse, kar je v njem, nebeški Jeruzalem, zbor izbranih, Cerkev prvorojencev, ki so zapisani v nebesih, duhovni pravičnih in prerokov, duše mučencev in apostolov, angeli, nadangeli, vladarstva, oblati in strašne moči, kerubi in serafi; drug drugemu vzklikajo z usti, ki ne utihnejo, in s teologijami, ki ne prenehajo, zmagovito hvalnico tvoje velike slave: »«Svet, svet, svet si ti …«.

Izraz nebeški Jeruzalem kaže na tiste, ki so se tu spodaj ukvarjali v tisoč opravki in skrbmi in sedaj tam zgoraj ne počnejo drugega, kot pojejo. Za nas pomeni, da smo v tem trenutki zbrani v Kristusu ljudje vseh časov, naši dragi in naši sovražniki, skupaj pritegnjeni v večnost in del Kristusovega telesa, ki je Cerkev in zajema vsa vesolja.  Tudi je človek nekako izgubljen v neskončnosti Boga in hkrati v njem najde pravi dom, ko se izvije iz ozkih okvirov življenja, ki išče varnost.

»Svet« je torej zmagoslavna pesem, ki naj napolni nebo in zemljo z veseljem. Poleg aleluje je eden najpomembnejših vzklikov pri evharistični daritvi. Če ga prav razumemo, bi ga morali pravzaprav vselej peti. Tako se moremo pridružiti hvalospevom nebeškega mesta, kjer nam je Kristus sam pripravil bivališče.

Vsa Cerkev je zbrana na nebeškem Jeruzalemu, ki sovpada z dogodkom trpljenja, smrti in vstajenja Jezusa Kristusa na Kalvariji. Znašli smo se izven našega časa in prostora, srečamo se z ljudmi vseh časov in krajev: s pokojnimi, s prijatelji na drugem koncu sveta, s splavljenimi otroci, z nasprotniki iz službe, z Marijo, Adamom in Evo, sv. Angelo. Vsi smo kot Cerkev del enega samega Kristusovega telesa, ki mu čas in prostor ne postavlja meja. Znajdemo se v Božjem kraljestvu, od koder je pogled na zemljo, naše življenje precej drugačno, saj ga gledamo od zgoraj dol, s konca nazaj. In ves ta zbor poje svet si ti Bog Oče; ne jaz, ampak ti, ki si vir življenja, ljubezni, stvarstva.

Božja beseda: Svet, svet, svet (Iz 6, 1-5)

V Stari zavezi je tempelj, svetišče nekaj, kar je zunaj človeka. Bog biva v njem in je ene vrste zakrament, ker se v njem človek srečuje z Bogom. Človek v njem hvali Boga, ga slavi in v dimu in tresenju podbojev doživlja Božjo navzočno in delovanje. Bog se ne razodeva neposredno, ampak preko simbolov. Tako Bog pripravlja svoje ljudstvo na svoje pravo razodetje v Kristusu. Kristus, učlovečeni Bog je pravi tempelj, v katerem prebiva Bog. Starozaveznemu človeku je bilo to zakrito, da ne bi malikoval, Kristus pa nam to razodene. Vendar ni tempelj sam zase, kot posameznik, ampak vključuje Cerkev; Cerkev, ki je Njegovo telo, je skupaj z Njim tempelj.

V novi zavezi Pavel sprašuje Korinčane (1 Kor 3,16): Mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji duh prebiva v vas? Tempelj, v katerem Bogu pojemo svet, je naše telo, naša človeška realnost. V njem prebiva Sveti Duh, ki kliče Abba, Oče (Rim 8, 15). Mi, naše telo, vse naše bitje je del enega Kristusovega telesa. Po kristjanih pa je tudi stvarstvo pritegnjeno v tempelj.

Bog se naseli v človeku, ki ga s krstom sprejme. Človek ni več sam svoj, zase, ločen, ampak postane eno s Kristusom. V njem je Božje svetišče, zato vreden spoštovanja in češčenja, saj je posoda, ki ima v sebi nepredstavljivo vrednost. Kako bi ob tem mogli še slabo misliti, kaj šele govoriti o drugem kljub vsemu zlu, ki prihaja po njem do nas?

Duhovna drža:

Pridružimo se himni angelov … Kdo so angeli? Tisti, ki nenehno gledajo in slavijo Boga in izvršujejo njegovo voljo. Za človeka je darovati lastno voljo najtežje: to so ideje, želje, načrti, skratka vse tisto, kar nam zagotavlja varno in predvidljivo prihodnost. Ko se pri maši učimo gledati z vidika večnosti, lahko strah zase začne izgubljati svojo moč. Nastane prostor za veselje in slavljenje in zaupno izročanje življenja Bogu.

♥ V tem mesecu bodi pozorna posebej na to, da iz tvojih ust prihaja blagoslov, ker blagoslavljati pomeni govoriti dobro, pomeni peti svet, svet, svet Gospodu.