Dračevo je obmejna župnija med Čapljino in Metkovićem, poleg teče reka Neretva. Do Mostarja je 40 minut vožnje, do Medžugorja pol ure. V sodelovanju s škofijsko Karitas Mostar, Nadškofijsko karitas Maribor in Univerzitetno župnijo Maribor je 10 študentk in študentov tam delovalo od 30.7. 2017 do 8.8. 2017. Z nami je bil tudi študentski duhovnik, p. Marjan Kokalj DJ. Pred odhodom smo obiskali nekaj župnij, kjer smo zbirali sredstva. Čudili smo se, kako so ljudje radodarni, kadar gre za podporo mladim. Imeli smo tudi pripravljalni vikend.
Poročilo o taboru je potrebna stvar, a kako naj vanj ubesedim tisto, kar se je zgodilo v naših srcih in medsebojnih odnosih? Kdor je že kdaj hodil po Bosni in Hercegovini in bil deležen gostoljubja domačinov, me gotovo razume. Ni tako pomembno tisto, kar smo jim prinesli ali kar smo naredili, temveč to, kar smo drug drugemu postali. Okrepili smo se v naši veri v Kristusa, ki dela iz nas eno Telo v Njem. Nismo prišli kot »bogati Slovenci« k »ubogim Hercegovcem.« Prišli smo kot kristjani, kot bratje in sestre. Izredno sem vesela, da so mladi to kmalu razumeli in k vsakemu delu in človeku pristopali v drži služenja in prijateljstva.
Zelo lepo nas je sprejel župnik don Vinko Raguž, ki je s svojim humorjem, toplino, radodarnostjo, potrpežljivostjo in bližino takoj osvojil naša srca. To je izjemen človek, ki ga imajo radi vsi, nekakšna kombinacija sv. Don Boska in sv. Filipa Nerija. Je vse v eni osebi: predan duhovnik in pravi pastir duš, ki »smrdi po svojih ovcah«, odličen kuhar, čebelar, kmet … Z nami je bil dobesedno vedno in povsod.
Peljal nas je k Anteju, ki živi sam. Je abstinent od alkohola, star 49 let. Doživel je tudi lažjo možgansko kap in težje uporablja levo roko. Župnik mu veliko pomaga in ga spodbuja k novemu življenju. Vse dni smo bili pri njem od 6.30 do 11.00 ter čistili dvorišče, odvažali smeti, spreminjali »pragozd« v vrt za kokoši, »špohtlali stene«, belili, prali oblačila, likali … Umazanija in nered nam nista vzela poguma, z dobro voljo in pesmijo smo naredili zares veliko. Župnik je bil presenečen nad nami, saj je pričakoval »mestne otroke«, a fantje so znali narediti prav vse. Ker so bile temperature vsak dan zelo visoke, tudi do 41 stopinj, smo po delu odšli na kopanje v hladno izvirsko reko. S seboj smo vzeli tudi Anteja, saj to zanj pomeni vračanje v družbo. Bil je vesel. S svojim delom smo pritegnili pozornost sosedov, ki so začeli prihajati k Anteju. Zdi se mi, da je to tudi sad našega dela. Srčno upam, da bodo skrbeli zanj še naprej in mu pomagali ohranjati minimalen red in čistočo.
Popoldne smo sodelovali pri nekakšnem šestdnevnem župnijskem oratoriju (IZVOR) za otroke, od 16.00 do 20.00. Prihajalo je do 150 otrok in 30 njihovih animatorjev. V zelo lepem spominu mi ostaja češčenje Najsvetejšega, ki smo ga imeli vsi skupaj v cerkvi. Peli smo slovenske in hrvaške slavilne pesmi, molili rožni venec. Presenečena sem bila nad mirnostjo otrok. Zame je to bilo izkustvo Cerkve, ki je eno v Kristusu. Oratorij imajo šele drugo leto, a so se potrudili in dali vse od sebe. Na tem področju bi jim lahko naslednje leto še več pomagali z idejami in vsebinskimi pripravami. Želim si, da bi nekaj animatorjev drugo leto prišlo v Slovenijo na izkustvo našega oratorija. Tako bi dobili še več idej, kako na njihov način pripraviti še boljši oratorij.
Ob večerih smo navadno imeli Krog hvaležnosti, kjer smo si podelili doživetja dneva in izkustvo Boga v vsakdanjih dogodkih.
Med delovnim taborom smo en večer šli tudi v Medžugorje, kjer je tisti teden potekal Mladifest. Tudi to je bilo za nas izkustvo Cerkve, ki moli in praznuje. Zadnji dan smo si vzeli čas in počistili župnišče ter praznovali. Slovo je bilo težko, a na obeh straneh je želja, da se naša povezanost ohranja in krepi. Verjamem, da letošnji tabor ni bil zadnji.
V meni je veliko hvaležnosti Bogu in vsem, ki so nam to izkušnjo omogočili. Mi smo sejali in zalivali, a Bog daje rast, in to je nekaj čudovitega.
