Končno se ti oglašam. Vem, da je trajalo dolgo, res pa je tudi, da je bilo leto polno, polno. In zdaj ob koncu leta se počutim kot maratonec, ki je tekel, ne le 42 kilometrov, ampak še in še in še. A je vendarle napočil trenutek, da zadiham, da se pulz spet normalizira in lahko v sebi zberem in zaznam vtise, ki so med tekom bežali mimo mene.

Čas, ko v duši zaznavam mehkobo številnih trenutkov Boga in Njegovega delovanja v tem letu, me spravi v strmenje. Kako dejaven je Bog v življenju vsakega od nas, prav vsak trenutek! Tudi v mojem življenju je bil letos izviren, kot vedno, in rada bi ti podelila drobec njegove neponovljive vzgoje.

Težko, a resnično sem doživela, da me Bog najraje in morda tudi najbolj učinkovito vzgaja s pomočjo preizkušenj; da je trpljenje najbolj rodovitna zemlja za rast najinega odnosa. Kmalu po novem letu sem se zaradi nepričakovanih sodb notranje znašla na tleh, zlomljeno in nerazumljeno. Takrat se je v srcu pojavil dialog: sedaj lahko zbežim, odneham, lahko sem užaljena, lahko se jezim in do onemoglosti dokazujem svoj prav; ali pa – in to je Gospod pričakoval od mene – delam naprej z veseljem, saj delam zaradi Boga in ne zaradi sebe. Ne znam ti opisati, kaj je Bog po tem spoznanju naredil v meni! Kakšen mir sem okusila in kakšna moč vere mi je bila dana! Kjer sem bila prej šibka in prestrašena, mi je Bog podaril dvojno moč, pogum in zaupanje. Čeprav sem sprva hotela ta dogodek izbrisati iz svojega življenja, mi po mesecih ostaja hvaležnost zanj, ker je bil ta križ močno osebno srečanje z Bogom, lice ob licu.

Druga pot, ki jo je izbral, so bili ubogi. Sem in tja so mi v življenju že prekrižali pot, a to so bili osamljeni primeri, ki mojega srca niso premaknili, ampak so ga pustili v varni razdalji. Letos pa je Gospod pogosto trkal na moje srce z zelo konkretnimi potrebami. Skupaj z Njim sem smela okušati mraz, samoto, lakoto, nagoto, preganjanje, zlorabe, krivice in stiske ubogih. In vse to je postalo tudi moje. V meni je prebudilo ustvarjalnost pri iskanju možnosti za pomoč, postala sem pogumna pri trkanju na vrata neznancev, doživljala sem neizmerno veselje ob znamenjih, ko je tisti nujni manjkajoči evro prišel ob pravem trenutku.

In še tretjo stvar ti podarjam danes, čeprav bi ti jih lahko nadrobila mnogo. Letos si v naši skupnosti še posebej prizadevamo za pristne odnose. To je večni izziv. Četudi živimo skupaj, ni nujno, da živimo v medsebojnem odnosu in da je ta odnos pristen in iskren. Za to je potreben trud in boj. Med zadnjo duhovno obnovo pa je nadškof Turnšek večkrat ponovil stavek: »Cerkev so odnosi.« To me je zadelo! Beseda je padla v moje srce ravno v trenutku, ko sem se spraševala o smiselnosti in pomenu nekaterih odnosov. Razumela sem, da se tu nimam kaj spraševati. Ni vseeno, ali živim nek odnos ali ne. Ni vseeno, kako živim ta odnos. Ni vseeno ali se s teboj pogovarjam ali ne, ali se razumeva ali ne. Ni vseeno, ker to občutijo vsi, ne da bi vedeli od kod. Kakšna odgovornost! Sedaj razumem, zakaj se hudič stalno zaletava v naše odnose, išče šibke točke in dela razdor v družinah, skupnostih, na delovnem mestu, v naši državi in po vsem svetu. Samo ljudje smo sposobni odnosa in bi morali biti specialisti za odnose, pa se jim tolikokrat odpovemo na račun dela, uspeha, kariere in slave. Hudič napihuje naš ego, mi pa izgubljamo temeljno trojiško odnosnost, ki nas edina osrečuje.

Zato ti ob koncu rečem samo to – ni vseeno, kakšen odnos imava, in ni vseeno, ali ga imava ali ne, četudi samo takole, preko pisanja. Ker tudi tako se med nama lahko rojeva Cerkev in živi Kristus, ki je edini smisel najinega prizadevanja. Tako, jaz grem sedaj živet odnose z drugimi. Upam, da ti tudi!