Hm … ali je to res? Ali je res? Ali je mogoče, da Gospod kliče tudi danes, v 21. stoletju? Prav gotovo. In to dela že več kot 2000 let: kliče fante in dekleta, da se odzovejo Njegovemu klicu, zapustijo vse in stopijo na pot duhovnega ali redovnega poklica. Mnogi odgovorijo in smo odgovorili na Njegov klic, marsikje pa je Gospod naletel tudi na gluha ušesa, ostal brez odgovora in brez sodelavcev.

Svoje prve učence – ribiče je Jezus poklical ob Galilejskem jezeru. Danes kliče ob raznih »jezerih sveta«. In kako lahko tisti, ki zasliši Njegov klic in želi nanj odgovoriti z vsem srcem, vso dušo in vso močjo, zapusti hišo, njivo, domače … in gre za Njim? Kako lahko to stori danes, ko nam današnji svet ponuja ogromno materialnih stvari? Ko se digitalni in tehnični svet razvija s svetlobno hitrostjo? Ko nas mediji obsipavajo z miselnostjo, da bomo srečni samo, če bomo imeli veliko in najbolj moderno; če bomo uspešni, bogati, suhi, lepi …; če bo v našem stanovanju udobno in mehko? Jezus pa miselnost tega sveta postavlja na glavo in tistemu, ki gre za Njim, obljublja drugačne vrednote, drugačno življenje in drugačno udobje.

Vsak, ki je odgovoril na Gospodov klic v svojem življenju, ima svojo osebno zgodbo. Ne morem pisati zgodb drugih, pa tudi moja bi bila preveč dolga, zato samo kratek pogled na leta redovnega življenja, ki so za mano.

Doma nam/mi nikoli ni ničesar manjkalo in kot večina mladostnikov sem tudi sama »sanjala« o lastni družini in si želela imeti najmanj pet otrok … a v nekem obdobju sem začela spoznavati, da me misel, da svoje življenje posvetim Gospodu, privlači. Da v njej najdem svoj mir, polnost, ljubezen, srečo, veselje. Ko sem se dokončno odločila in stopila na pot redovnega življenja, pa sem dobila veliko in mnogo več, kot sem si kdajkoli prej mislila.

In še danes, po25 letih redovnega življenja imam vse: vsak dan imam dovolj časa za Gospoda, ki je moj Sopotnik, Sovoznik skozi trenutke in dogodke vsakega dneva ter življenja. Deliva si vse, lepe in težke trenutke, kot naj bi si žena in mož vse delila v zakonskem življeju.

Imam »svojo družino«: to je v ožjem pomenu skupnost, v kateri živim zdaj. Skupaj smo štiri sestre, ki si delimo vse, kar nam prinaša vsakdanje življenje. V širšem pomenu pa je »moja družina« veliko večja: to so druge sestre po Sloveniji in širom po svetu. In končno, imam »otroke« – res, da ne lastnih, a v vseh teh letih se je zvrstilo že toliko otrok v veroučnih skupinah, da jih niti ne štejem več.

Ja, je resnica, da Gospod kliče tudi danes. Mene je »našel« v Leskovcu, druge drugje. Vsak, ki osebno doživi Njegov klic in nanj odgovori, vedno bolj odkriva, da je »naš Bog živi Bog, ki ohranja svojo zavezo«. V Gospodovem vinogradu lahko naredimo veliko dobrega in se učimo deliti »veselje z veselimi in jokanje z jokajočimi«, kot nas spodbuja apostol Pavel. Res je, da današnja miselnost sveta (tudi slovenska), ni naklonjena duhovnemu ali redovnemu poklicu, ker pač ne prinaša zunanjega uspeha, bogastva in koristi, a iz svoje izkušnje lahko rečem, da pa nam prinaša veliko lepega, pozitivnega, dobrega, osrečujočega …, tako v osebnem in skupnem življenju kot pri različnem apostolatu, ki ga opravljamo. Da se dobesedno uresničujejo Jezusove besede: »Vsak, kdor zaradi mene zapusti očeta, mater, hišo, njive … bo že na tem svetu prej stokrat toliko.«

Duhovni ali redovni poklic je nekaj lepega. Lepo je živeti z Gospodom 24 ur na dan. To lahko izkusi, živi in potrdi vsak, ki je ali še bo iskreno odgovoril na Njegov klic. Za nič nismo prikrajšani. Smo pa obogateni za veliko stvari. Morda res ne toliko na zunaj, a »z Njim imamo vse.« Zato kdorkoli je ali še bo povabljen v hojo za Njim: ne bojte se Kristusa; Njega, ki je ljubezen!