STRMENJE NAD EVHARISTIJO VI.

Verovati v skrivnost – slaviti skrivnost – živeti skrivnost

POŠLJI SVOJEGA SVETEGA DUHA

Prvi del darovanja, ob katerem smo se ustavili na zadnjem srečanju, je namenjen hvalnici. Z epiklezo za spremenjenje darov se začenja drugi, prosilni del. Cerkev prosi Boga Očeta, naj pošlje Svetega Duha, da spremeni kruh in vino v Kristusovo telo in kri. Duhovnik drži roke nad darovi, kot na mozaiku vidimo, da jih drži Sveti Duh nad Abrahamovim darom. Nato moli posvetilno molitev: poročilo o postavitvi evharistije.

Nato sledi spominjanje (anamneza): »Sveti Oče, spominjamo se Kristusove smrt in vstajenja. Darujemo ti kruh življenja in kelih zveličanja. Zahvaljujemo se ti, da smemo biti tu pred teboj in ti služiti«. Je odgovor na Jezusovo zapoved, naj to, kar je storil na veliki četrtek pri zadnji večerji delamo v njegov spomin. Nato Očetu darujemo evharistični kruh in vino, torej Kristusa, ki zagotavlja Kristusovo udeležbo v molitvi občestva.

Sledi najpomembnejša prošnja evharističnega obhajanja: epikleza za eshatološko spremenjenje obhajajočih v eno samo telo: »Ponižno prosimo, naj nas Sveti Duh po prejemu Kristusovega telesa in njegove krvi združi, da bomo vsi eno.« Cilj evharistije je v tem, da postajamo eno Kristusovo mistično, eshatološko telo in ne najprej v tem, da posvetimo kruh in vino v Kristusovo telo in kri (zakramentalni Kristus) in ga shranimo v tabernakelj, da ga častimo, niti ne, da pride v srce prijatelj Jezus. Vsaka evharistija oznanja Gospodovo smrt, vstajenje in vnebohod ter odpuščanje grehov. Je zdravilo, ki ga potrebujemo vsi, ker živimo pod oblastjo greha. Kristusovo telo je namenjeno evharističnemu občestvu, da v zgodovini postaja Kristusovo telo na zemlji.

Vidimo, da poročilo o postavitvi evharistije in anamnezo obdajata dve epiklezi: epikleza za posvetitev darov in za prisotno ljudstvo, da postane eno Kristusovo telo. Gre za eno samo prošnjo v dveh delih. V vzhodni Cerkvi se prošnja izreče po postavitvi evharistije in anamnezi in se glasi takole:

»Pošlji svojega Svetega Duha nad ta kruh in to vino, da spremeni kruh v telo in vino v kri tvojega Kristusa, da bomo mi, ki ju prejemamo, spremenjeni v eno samo telo.«

V molitvi se ne ustavimo le pri zbranih vernikih v cerkvi. Cerkev se spominja in moli za vse tiste, ki niso tu fizično prisotni. Spominja se Cerkve, razširjene po vsem svetu, bratov in sester, ki so zaspali v upanju na vstajenje, vseh ljudi, ki so umrli v Božji milosti, vseh zbranih, da bi skupaj z Božjo Materjo Devico Marijo, z apostoli in vsemi svetimi …

Evharistična molitev se sklene z doksologijo ali sklepnim slavospevom, ki je zadnja prošnja: »Po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu, tebi, vsemogočnemu Bogu Očetu, v občestvu Svetega Duha vsa čast in slava na vse veke vekov.« Evharistično molitev v imenu zbranega občestva moli duhovnik, zato mora zbrana Cerkev potrditi njegovo molitev. To stori s sklepnim: »Amen«. To je, kot bi podpisali dokument, strinjanje ljudstva z vsem, kar je bilo povedano.

Duhovna drža tega meseca

V tem mesecu bodi pozoren na obe epiklezi pri sv. maši in se skušaj zavestno pridružiti klicanju Svetega Duha nad darove in nad ljudi. Tudi to pomeni blagoslavljati: to stvar, trpljenje, dogodek, osebo, ki jo darujem, polagam na oltar, je/bo presijana s Svetim Duha postala dobra, me združuje z Bogom; ti ljudje, ki so zbrani v Cerkvi, so moji bratje in sestre, so del istega mističnega telesa, ki mu sam pripadam, so polni Svetega Duha, če ga sprejmejo.

Božja beseda: To delajte v moj spomin. (1Kor 11,23-26)

Pavlov zapis zadnje večerje v pismu Korinčanom je najstarejši ohranjeni zapis; evangeliji so nastali in bili zapisani več let kasneje. Pavel daje naprej, kar je sam prejel. Tega dogodka in besed si ni izmislil, ampak je vse to sprejel kot dar od Gospoda. Zanimivo, da ne reče od apostolov, ampak mu je Gospod razodel. S tem je člen v veri tradicije in spomina Cerkve, ki je skozi stoletja bedela nad tem, da se izročilo ne bi zmaličilo.

Posebej izstopi Kristusovo naročilo, čemu naj obhajajo evharistijo. Evharistija – lomljenje kruha in pitje vina je nekaj vsakdanjega. Ljudje smo tudi telo, zato potrebujemo hrano. Prav zato nas Jezus vabi, naj vsakič, ko delamo tako vsakdanjo stvar, kot je hranjenje, to delamo v njegov spomin. Kako naj to razumemo? Naj ne le jemo in pijemo nekaj »mrtvega«, ampak naj ta hrana in vino postaneta Kristusovo telo in kri – naj ju zaužijemo s hvaležnostjo, kot dar, kot znamenje občestva med nami, nekaj, kar nas povezuje med seboj in ne ločuje. To je velik izziv za Cerkev skozi stoletja, saj poznamo vojne za hrano, za nafto, v bodoče bo aktualna vojna za vodo. Kako si deliti dobrine na tej zemlji, da bi postale dar za vse nas?