A prav tako kot vsi v celoti ohranjeni mozaiki so pritegnili mojo pozornost tudi tisti, ki niso vidni v celoti. Nekateri niso bili izdelani do konca, pri drugih je ohranjen le del, od ostalega pa je viden le v malto zarisan obris. Čas, poškodbe in prezidave stavbe zakrivajo mojim očem celoto. Stala sem pred mozaiki, opazovala in razmišljala, kako je izgledala podoba, ki si jo je zamislil umetnik. Kjer je viden skoraj celoten mozaik sem zlahka prepoznala umetnikovo idejo in občudovala to, kar je želel prikazati. Drugje je ostal obris in sem lahko prepoznala idejo, ne pa celotne podobe. Včasih so ostali prepoznavni le posamezni delčki, vse ostalo pa je zame skrivnost.

Razmišljala sem, da je podobno tudi s človekom. Tudi življenje je mozaik, ki ga sestavljata Bog in človek. Bog, ki je avtor načrta za čudovit mozaik človekovega življenja, polaga v svoj »mozaik« mnogo zaupanja. Ne izdeluje ga sam. Vedno znova daje možnost in nalogo za sodelovanje pri nastajanju in oblikovanju. Načrt, ki je položen v človeka, se odkriva in nastaja počasi. Nekateri delčki so na pravem mestu, drugi so v mozaiku postavljeni na drugačno mesto, kot so v načrtu, spet drugi še manjkajo ali pa so odpadli. Mozaik življenja nastaja od spočetja pa vse do smrti. Oblikuje ga vsak človek sam, oblikujejo ga ljudje, s katerimi živi, čas in okolje, katerega del je. In do konca ga bo oblikoval Bog, ki edini pozna načrt v celoti ter želi, da je načrt sveta in človeka v njem uresničen.