V življenju sem počela že veliko stvari za katere me nikoli, nihče ni vprašal zakaj jih počnem oziroma kako, da sem se odločila zanje.  Nekako »pašejo« pod rubriko samoumevno. So pa tudi izbire, odločitve, ki »štrlijo« iz povprečja in porajajo vprašanja. Kako, da  sem se odločila za pomoč pri sprejemu beguncev in migrantov v Dobovi?

Zavedam se in priznavam svoj strah, predsodke pred islamom in tudi pred muslimani. Včasih me jezi, včasih žalosti, skrbi politika, denarni interesi, mreže zla, ki se na videz neobvladljivo širijo, odnos islamskega sveta do žensk, njihova kultura, nasilje … V svojih besedah sem vsemu temu le izjemoma naklonjena. Sploh pa nimam nobenih prijetnih in naklonjenih čustev do trenutnega migrantskega dogajanja. Kljub temu pa moje roke lahko delajo, lahko hodim, lahko se nasmehnem, lahko dam svoj čas in lahko ljubim. Za to sem šla kot prostovoljka v Dobovo, ker lahko naredim nekaj dobrega za te ljudi na poti.

Drugi razlog je hvaležnost.  Svoj dom imam v Škofji Loki, imam ga tudi v Izoli, kjer sedaj živim, prenočim lahko na Pržanu ali v centru Ljubljane  pri naših sestrah, prav tako pri Sv. Duhu ali v Mariboru. In še marsikje bi lahko potrkala, imela bi toplo, po možnosti enoposteljno sobo … Ne, ni samoumevno ampak je dar za katerega sem hvaležna in tudi za to sem šla v Dobovo, da srečam in pomagam ljudem, ki so dom zapustili in so na poti.

Verujem, da je Jezus Kristus dal življenje za vse ljudi, da bi nas vse pripeljal k Bogu Očetu, da bomo vsi deležni tega Življenja v obilju. Vsi smo na isti poti, zaradi Božje ljubezni. In Jezus je na tej poti z nami. Običajno se razodeva na zelo preproste načine. Molim za čistost srca, da bi mogla Jezusovo navzočnost prepoznavati v vsakdanjih dogodkih in v ljudeh, ki jih srečujem. Tokrat sem ga šla prepoznavat v Dobovo. Jezus živi v meni in v vsakem človeku. Škoda bi bilo, da se ne bi srečali. To je bil moj tretji razlog.

Kaj sem doživela? Najmočneje so se me dotaknili nasmehi otrok, ko so izstopali iz avtobusa. Tako preprosti, čisti, iskreni, tako Božji. Videla sem mlade, stare, moške, ženske, utrujene, bolne, resne in nasmejane. Eden med njimi je prepeval in en otrok se je jokal. Videla sem tudi moderen mobitel in debelo denarnico v žepu mladeniča. Med njimi so bili ljudje z berglami in na vozičku. Nekateri so pozdravili, se zahvalili, nekateri so v šli v tišini mimo nas. Ob nekaterih sem občutila strah. Bila je tudi umazanija in uničene, odvržene, pohojene stvari, ki so jim bile podarjene. Bile so ženske, ki so jih moški izrinili iz vrste in jih niso spustili bliže … Zdi se mi kot, da sem v tistih osmih urah videla vse odtenke življenja. Nikakor ni le črno ali belo. Kot nepozabna slika mi ostaja prizor rok, ki smo jih stegovali drug proti drugemu. Roke, ki smo jim jih nudili v pomoč pri izstopu iz avtobusa. Roke, ki so hvaležno sprejele ta dar. Roke, ki so kazale stvari, ki jih potrebujejo in roke, ki so jim delile … Roke, ki so nosile otroke, torbe, podpirale utrujene in potiskale voziček z onemoglim. Koliko rok Gospod … Vse naše roke se stegujejo k Tebi, da se spočijemo v objemu Tvoje večne ljubezni.

In še pripetljaj pri razdeljevanju  oblačil. Ljudje, ki so prihajali po obleke so zaradi enostavnejšega komuniciranja pokazali na risbe oblačil (hlače, majica, bunda, čevlji, kapa, šal, spodnje perilo …) in velikost, katero bi potrebovali. Nek mlajši fant mi je pokazal na sliko nedrčka. Mislila sem si, da najbrž prosi za mamo ali sestro, ki čaka kje zadaj. Vseeno sem se mu nasmehnila in ga vprašala, če rabi zase? Tudi on je odgovoril z nasmeškom. Šla sem iskati perilo in mu od daleč pokazala, če bo v redu, ker nisem vedela kakšno velikost naj prinesem. Takrat se je njegov nasmeh razširil in z gesto je pokazal, da bi želel očala. Mislil je, da slika prikazuje očala in ne nedrčka. No očal pa nismo delili. Tako se je pripetil simpatičen slikovni nesporazum, ki se je vedro končal.