Kar danes praznujemo kot slovesni praznik, se je zgodilo v vse prej kot v slovesnih okoliščinah. Nazaret je bil “Bogu za hrbtom”, zakotno naselje, ki mu rimski imperij ni vtisnil svoje moči in slave. Bil je tako daleč od svetega mesta Jeruzalema, da so Judje vedeli, da od tam ne more priti nič dobrega. Zaznamovan s svojo obrobnostjo, drugorazrednostjo ni pomenil ničesar.

V tem okvirju se zgodi dogodek, ki je vrgel svet s tečajev: Beseda je meso postala, Bog se je učlovečil in postal nam enak v vsem razen v grehu. Skrivnost, ki jo vsak dan trikrat z molitvijo Angelovega češčenja molimo in vendar nikoli do konca doumemo. Ostaja skrivnost.

Je to torej le neka odmaknjena, nedoumljiva skrivnost, ki nima nič skupnega z menoj? Ne, prav nasprotno. Kaj ni tudi moje življenje v očeh tega sveta nepomembno, obrobno “navadno”? Kaj ni Gospod ljubitelj gorčičnega zrna in izgubljene drahme? Kaj ni vsak dan čas Gospodove milosti, ko želi On sam vstopiti v moje življenje? Mar ne vsak moj “da” odpira pot Gospodu, da mi lahko “naredi velike reči”?

Gospod, daj mi milost, da prepoznam, kako DANES prihajš k meni.