Nimam besed

Obiskujem tečaj italijanščine. Dvakrat na teden počasi napredujemo in tako sedaj že lahko povemo kako zgleda naš dan, kaj si želimo in kaj imamo v naših hišah. V skupini smo štirje, mlada arabska mamica, starejša gospa iz Ukrajine, ki živi pri hčerki, libijski mož srednjih let in jaz. Sedaj že imamo toliko besedišča, da se med odmorom pogovarjamo (me tri, možak namreč rabi »una sigaretta«).

Ta teden se je ta mamica zazrla v moj prstan in vprašala, če sem poročena. »Ja«, sem odgovorila in čez nekaj hipov pomislila, da bi si lahko ta odgovor prevedla drugače kot sem jaz mislila. Zato sem dodala: »Sem, a ne z možem«. Vidim dvoje parov velikih oči, ki želijo nekaj razumeti, zato sem prinesla na dan največji zaklad: Jezus Kristus. Nič. Še vedno sta me gledali. Poskusim znova : »Bog«.

V tem trenutku se zavem kako posebna kombinacija smo in nič ni samoumevno. Za isto mizo smo pripadnice muslimanske, pravoslavne in katoliške vere. Seveda, pravoslavno je tudi krščansko zato medve z ukrajinsko gospo najdeva povezavo. Razumela je in celo po njihovo povedala »Kristus je vstal«. A kako muslimanki, ki še ni slišala za Jezusa raložiti kdo je on in kako sva midva povezana? Nekaj poskušam, na koncu moram vendarle reči, da nimam dovolj besed, da bi lahko povedala.

Seveda, nimam italijanskih besed. A v tem trenutku sem se poskusila vživeti v nekoga, ki ne ve čisto ničesar, ki pa morda pozna pojem Bog, čeprav v drugem kontekstu kot je zame samoumevno. Kako povedati, da je Bog Sin, ki je postal človek, da je umrl in vstal od mrtvih? Če se mi kot rojeni kristjanki to zdi pač nekaj najbolj normalnega, celo samoumevnega, sem se v tem trenutku zavedla, da pred tako veliko skrivnostjo pravzaprav nimam besed. Ali kot reče Izaija, On spravi v strmenje mnogo narodov in pred njim si zatisnemo usta kajti kar nam ni bilo povedano, bomo videli in kar še nismo slišali, bomo videli. (Prim. Iz 52,15)

Prav te velike oči v katerih se zrcali, da »ni povezave«, so odprle še moje oči, da sem se sama začela čuditi in je spravilo v strmenje tudi mene. Ko ne gledaš na skrivnost naše vere kot rojen in vseh resnic vere navajen kristjan, ti res ostane samo še čudenje in strmenje. Na ta način sedaj želim vstopiti v velikonočno dogajanje in na ta način obhajati največje skrivnosti naše vere. Zato je moje voščilo za vas, da naj vas Božji Sin spravi v strmenje.

 

Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Email this to someone

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja