O plevelu

V tokratnem kmetijskem prispevku bi rada spregovorila o plevelu. Kot kmeči otrok, vem kakšna nadloga je to in kako nam zaradi tega nikoli ni zmajkalo dela. To pa mi ni pustilo kakšnih težkih posledic, saj je sedaj zame vrtnarjenje ena od stvari, ki jih najraje izberem v prostem času.

Našo generalno hišo obkroža velik vrt, za kar sem zelo hvaležna. Takoj ob vzpostavitvi noviciata smo začeli tudi z noviciaškim vrtom in od takrat zavzeto obdelujemo to oazo sredi Rima. Kmetovanje tukaj ni lahko. Zemlja ni tako rodovitna, veliko je »naravnih sovražnikov«. Plevel je eden od teh in tukaj je zelo trdovraten. Prav zaradi tega mi še bolj postaja jasna »teorija plevela«.

2015_05_11_Plevel2
Raste povsod in preživi vse. Niti zima, (res, da je blaga, a druge stvari ne morejo rasti, plevel pa lahko) niti žgoče poletje ga ne ustavita. Uspeva povsod. V cvetličnih loncih, na gredah, na stopnicah, pod drevesi, na betonu, v zidu, … Zdi se da ga nič ne more ustaviti. Na vrtu ne moremo vzgojiti skoraj ničesar, semen je požrto preden sploh vzklije. In če imamo lončke s semeni na vrtu, se lahko zgodi, da tudi ne bo nič. A plevel srečno, veselo raste povsod. Obstajajo različne vrste. Prav nadležen je tisti, ki se širi iz prav vsake najmanjše koreninice in drugi, ki ima tako globoke korenine, da jih ne moreš zlepa izkoreniniti. Tako imamo stalno borbo s to nadlogo. In čeprav je vse lepo opleto, veš, da bo že naslednji dan spet nekaj pognalo.

Vse bolj jasno mi postaja kakšna je edina možnost, da se ta nadloga omeji: saditi. Kjer ni nič, raste plevel. Kjer je roža, raste plevel, a raste tudi roža. Vsako leto se rože bolj razraščajo in zavzamejo več prostora. In to je prava zmaga. To me spominja na Jezusovo priliko o hudem duhu, ki odide iz človeka, a ko vidi, da je hiša prazna, pometena in urejena, povabi še sedem drugih in se vrne (Mt 12,43-45). Ne pomaga torej samo pleti, pomesti in očistiti, treba je saditi, sejati, gojiti dobro vrsto. Gre počasi (vsaj na našem vrtu), a vsako leto je več rož.

Če so vam ob tem prišle na misel še kakšne druge razsežnosti življenja, imate prav. Vsakršna podobnost z duhovnim življenjem ni naključna. Prav tako ne s stanjem v katerem živimo. Sadimo torej rože. Saj veste: lepota bo rešila svet.

2015_05_11_Plevel1

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.