V soboto, 25. marca, smo se zbrali na letošnji prvi duhovni obnovi, ki je imela prav poseben pridih in namen, saj smo z njo zaokrožili deseto obletnico birme in hkrati tudi 18 let delovanja.

Ob deveti uri, smo se zbrali animatorji ter se pripravili na sprejem mladih in njihovih staršev, ki so se pričeli zbirati ob 10. uri. Kot običajno, smo animatorji delali z mladimi, medtem ko je s. Magdalena delala s starši. Animatorji smo z mladimi naredili zapestnice, ki predstavljajo Jezusovo pot skozi življenje.

Med izdelavo smo si privoščili kratek premor in malico, ki so jo s seboj prinesli starši. Po malici smo nadaljevali z delom do kosila v obliki pizze velikanke.

V nadaljevanju smo se pripravljali na sveto mašo, prepevali pesmi ter barvali pobarvanke. Na koncu je sledila sveta maša, pri kateri je maševal g. Martin Zlobko iz zavoda sv. Stanislava.

Po sveti maši smo nekaj malega prigriznili, nato pa se polni lepih vtisov podali svojim življenjskim potem naproti.

Patricija Korenko, animatorka

Takole pa je svoje vtise povzela mama birmanca Blaža, Ana Romih:

V soboto, na praznik Marijinega oznanjenja smo praznovali deseto obletnico svete birme.

Ko smo se v lepem pomladanskem dopoldnevu zbrali na Rakovniku, je po veselem snidenju sledilo delo v skupinah. Otroci so se družili z animatorji; starši pa smo s sestro Magdaleno pogledali na našo skupno prehojeno pot, pot po kateri še danes hodimo. Ker smo medse povabili Jezusa, ki pravi, da je pot, resnica in življenje, vemo, da nas naša pot vodi k Bogu.

Razmišljali smo ob odlomku, ko Jezus pošlje dvainsedemdeset učencev. Tudi nas Jezus pošilja, da predvsem s svojim življenjem današnjemu svetu oznanjamo Božje kraljestvo.

Spoznali smo tudi albanskega kardinala Ernesta Simonija, ki je pod ateističnim režimom pretrpel grozno nasilje, danes pa kot kardinal dela vse za Jezusa in želi, da bi vsi ljudje spoznali Jezusovo ljubezen.

Nekaj bogatih misli in napotkov za duhovno življenje smo dobili ob spoznavanju življenja Jožefine Bakhite. Kot sužnja je veliko pretrpela. Svojim mučiteljem je iz srca odpustila in si želela, da bi se z njimi srečala v raju, ker so tudi oni ljubljeni božji otroci.

Naše srečanje smo zaključili s sveto mašo, ki jo je daroval gospod Martin Zlobko.

Čas je prehitro minil. Veselje in radost ob druženju in spoznanju, da na poti nismo sami, ampak imamo drug drugega in Jezusa, bo še dolgo odmevalo v nas.