Priče: Anna Gobetti

Sur Anzolo sem poznala že kot otrok.

Prebivala je v hiši, mimo katere smo vsak dan hodili na polje. Živela je sama, kar je bilo nekaj posebnega, vedeli pa smo, da je pobožna in dobra. Nosila je preprosto, doma stkano obleko in bila navadno pokrita z belo ruto. Kot mi vsi je skrbela za živino, delala na polju, spravljala pridelke. Pri večjih delih, kot je bila setev ali žetev ali če je bila pri hiši kakšna nesreča, smo si pomagali med seboj.

Najbolj se spomnim, kako sva nekoč skupaj delali na polju. Bilo je vroče in pritoževala sem se nad vremenom in delom. Kot mlado dekle sem si želela kaj drugega, kot sklonjena preživeti dan v pletvi. Tiho me je poslušala in potem rekla:

»Poslušaj, Annina, res je, da je mnogo drugih, bolj zanimivih stvari, ki bi jih lahko delala. Ampak saj tudi sama dobro veš, da z vsakim plevelom, ki ga izrujemo, naredimo več prostora za zelenjavo. Več zelenjave pa pomeni boljše kosilo. To imaš pa rada, kajne?«

Grezze, pogled z okna Angeline hiše

 

Seveda sem se strinjala. Kdo bi ne imel rad boljše hrane, ko pa so bile naše jedi vedno tako borne in lonci nikoli dovolj polni. Ona pa je nadaljevala:

»Veš, nekaj podobnega kot s to njivo je tudi z našo dušo, ki je kakor njiva, na kateri je dobri Bog posejal veliko rož. Raste pa tudi plevel, ki pa ne dovoli rožam rasti in slaviti Boga. Pomembno je očistiti njivo naše duše vsega, kar lahko zaduši dobro v nas. Tako kot izrujemo plevel, moramo odstraniti tudi pritoževanje, jezo, zavist, radovednost …«

Vidite, takšna je bila. Tudi mnogo drugega dobrega je naredila.

Anna Gobetti, Desenzano

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.