Priče: M. Boniface

Pred kakšnimi petnajstimi leti smo odprli samostan in začeli delovati med tamkajšnjimi ljudmi. Kljub mnogim težavam se je naše poslanstvo dobro razvijalo. Ljudje so prihajali k pridigam, spovednice so bile dobro obiskane, mnogim smo podelili poslednje maziljenje in jih spravili z Bogom. Začeli smo tudi z majhno skupino tretjerednikov, ki je lepo napredovala. Angela Merici je bila ena od teh, ki so zaprosili za sprejem v tretji red, in sam sem jo spremljal nekaj let. Takrat je bila še mlada, imela je okrog sedemnajst let. A trpljenje in izguba družine sta jo izklesala, tako da je nečimrnost in posvetnost nista privlačili. Bila je zrela duša, z velikimi hrepenenji, ki jih lahko izpolni le Stvarnik, odločena, da se povsem zaupa Božjim rokam in da bo Bogu poslušna bolj kot vsemu drugemu. Biancosijevi so bili dobri do nje in pri njih bi lahko našla nov dom. A zanjo ni bilo ne doma ne družine, razen v Bogu, ki ji je bil vse: zavetje, prijatelj, družina, tolažba … Ni me presenetilo, da se je odločila ostati neporočena. Mnogi je niso razumeli. A bila je, čeprav ponižna in blaga, tudi močna; nič je ni moglo ustaviti, ko se je za nekaj odločila. Zavedala se je, da je prehitra ali preodločna v svojih odzivih in zato lahko druge prizadene, kar je potem vedno obžalovala. Svetoval sem ji, naj družino vsak teden prosi odpuščanja in tako ohranja slogo in medsebojno ljubezen, kar je tudi iskreno delala. To ji je bilo v pomoč, saj se je bolje poznala, bila je sposobna videti svoje senčne strani in jih prinesti pred Gospoda.

Sam sem svoje moči kasneje zastavil na drugem kraju in tudi ona je zapustila Salò. Slišal pa sem, da je rasla v ljubezni do Boga in bližnjih.

p. M. Boniface, frančiškan

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.