Jeseni leta 1992, ko sem vstopila k uršulinkam, sem se prvič v svojem življenju srečala s sv. Angelo Merici, našo redovno ustanoviteljico. Pred vstopom v samostan zanjo sploh nisem vedela.

Sedaj je za mano že kar nekaj prehojenih redovnih kilometrov. Ko gledam nazaj na prehojeno pot kot sestra uršulinka, vidim, da je sv. Angela zame resnično Mati – tista, ki je »vedno živa med nami«, kot nam je sama zagotovila. Je žena, ki je najprej sama živela to, kar je kasneje zapisala in zapustila nam v spomin in zgled, da jo posnemamo.

V mojih redovnih letih se je že večkrat izkazala resničnost njenih izgovorjenih besed. Naj opišem samo en dogodek, ki je še vedno shranjen v mojem spominu in srcu, čeprav je od njega skoraj že dvajset let. Zadnje leto pred izpovedjo večnih zaobljub ni bilo postlano samo z rožicami, ampak tudi s trni in preizkušnjami. Spominjam se, da sem tisto poletje (večne zaobljube sem izpovedala jeseni) »tehtala« ali naj se res za večno podarim Gospodu ali naj odidem, se poročim in ustvarim družino, kar je pač »bolj normalno« v današnjem svetu. Ležala sem na plaži na eni izmed slovenskih obal, razmišljala in okrog sebe opazovala poletni vrvež ljudi in otroški živžav. V nekem trenutku, sredi belega, vročega dne, pa je sv. Angela zelo živo stopila predme ter mi jasno in odločno rekla:

»Ker vam je Bog podelil milost, da vas je ločil od temin tega bednega sveta, se mu morate neskončno zahvaljevati, da je prav vam podelil tako edinstven dar… ker ste bile izbrane za prave in nedotaknjene neveste Božjega Sina«.

(Prim. Pravilo, 4-7).

Angelina jasnost in živost tistega trenutka sta me ozdravila in mi podarila moč, ki me je takrat dvignila in razjasnila moj notranji pogled. Jasno mi je bilo, katera je moja pot in v meni ni bilo več vprašanja ali izpovem večne zaobljube ali ne. Mati Angela je res živa, vedno med nami in z nami.

In ko sem tri leta nazaj, v času probacije, skupaj z drugimi sestrami imela milost nekaj dni preživeti v Brescii in Desenzanu – kraja, ki sta najbolj zaznamovana z njo – sem jo ponovno začutila kot tisto, ki je »vedno živa med nami«. Ko sem hodila po njenem kraju; njenih stopinjah; molila, kjer je molila ona; živela, kjer je živela ona…je bila z mano. Je hodila z mano. Je molila z mano. Kot tiha, nevsiljiva spremljevalka. In vedno je pokazala in kaže še danes na Jezusa, na edini in pravi zaklad. Hvala, sv. Angela.

s. Sabina Vakselj