Priče: Margerita Rossi

O sveti Angele obstajajo pričevanja ljudi, ki so jo poznali. Nekaj malega jih je nastopilo v Nazarijevem procesu. Vemo pa, da jih je bilo še veliko, ki so vedeli zanjo, jo poznali, se družili z njo in jo spoštovali. Te priče želimo sedaj potegniti iz teme in jim prisluhniti. Nekatere od njih so resnične, druge so resnične toliko, da po njih prepoznamo zgodovinsko ozadje in nam lahko s svojo zgodbo odstrejo košček resnice o tej svetnici.

Povabljeni, da tudi vi napišete svoje pričevanje o njej.

 

Živela sem blizu Biancosijevih in tako vedela, da je prišla k njim, ker je izgubila družino. Bila je preprosto kmečko dekle, ki nekako ni spadalo v Salò in v naš način življenja. Navadno sva se srečevali ob vodnjaku, kamor smo hodile zajemat vodo. Četudi je bila prijazna, je nisem posebej marala. Imela je tiste lepe svetle lase, ki so, če povem po pravici, zbujale zavist. Razumeti morate, da se v tistem času ni bilo lahko poročiti. Če nisi imela bogate dote – in večina od nas je ni imela, – si morala imeti kaj drugega, da bi lahko pritegnila pozornost. Lepota je že bila ena takih privlačnosti. Ko je Angela prišla v Salò, so jo mnogi opazili, s tem pa smo bile me druge potisnjene v slabši položaj.

A naj opišem dogodek, ki se ga še posebej spominjam.

Kar pogosto sem hodila do naše stolne cerkve, ki so jo ravno takrat dogradili. Ljudje so radi prihajali tja, se pogovarjali, molili in opazovali delavce, ki so se še vedno mudili tam okrog. Cerkev  je postala  kraj srečevanj. Ko sem nekega dne stopila vanjo, sem opazila Angelo, kako sedi v klopi. Bilo je očitno, da moli. Ni me opazila. Samo strmela je v križ, s pogledom, uprtim v Križanega. Ta križ je vzbujal mnogo komentarjev, saj je bil Jezusov obraz nasmejan in ne trpeč, kot bi pričakovali. Ko si pogledal na križ, si imel občutek, da Jezus gleda prav tebe in se ti smehlja. Bila sem presenečena, ko sem videla, kako Angela zre v Jezusov obraz. Zdelo se mi je, da ima na obrazu enak smehljaj kot on. Bilo je, kot bi videla dva zaupna prijatelja strmeti drug v drugega. Presenetilo me je, a o tem nisem govorila z nikomer. Tudi pozneje ne, ko so se širile govorice, kako se ni hotela udeleževati zabav, kako si je uničila lase, kako je zavrnila, da bi se poročila in podobno. Samo ta dva smehljaja sta mi hodila na misel – njen in Kristusov, in vedela sem, da je svoje srce podarila smehljajočemu se Gospodu.

gospa Margerita Rossi, Salò

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.