VIJOLIČNA SOBA
Otroci v Vijolični sobi so vse dopoldne pričakovali veliki obisk, Miklavža. Bili so malce vznemirjeni, obenem pa v velikem pričakovanju. Nekateri so se takoj po zajtrku lotili dela in me večkrat vprašali kdaj pride Miklavž. Nekateri so za Miklavža narisali risbico, ki mu jo bodo izročili.
Ko je Milavž vstopil v sobo, so se razveselili obiska, nekateri so pa za kakšen korak stopili nazaj. Ko jih je Miklavž nagovoril in so začutili iz njegovega prijaznega glasu, da je njihov prijatelj in dobrotnik so se mu približali. Prav veseli so bili, da so mu lahko držali njegovo škofovsko palico. Ko jih je poklical po imenu in jim izročil podobico so bili veseli. Podobico so držali v rokah še dolgo potem, kot največji zaklad saj jim jo je izročil Milavž.
ZELENA SOBA
Komaj smo se dobro vrnili iz sprehoda (pogledat smo namreč odšli, kje v stolnici se nahaja podoba sv.Nikolaja), že smo s pričakovanjem v zeleni sobi peli pesem Pridi, pridi sv.Miklavž. In res je prišel, s pastirsko palico, knjigo ter DARILI. Vsakega od otrok je poklical po imenu, otroci so pogumno pristopali do njega (ena od deklic ga je celo močno sama od sebe objela) Miklavž pa je vsakemu izročil podobico nato pa še razložil, kaj se skriva v vrečki za vsakega otroka. Nit, šivanka, gumb, delček žaklovine ter pismo. Miklavž nam je naročl, naj ugasnemo televizijo, računalnik ter mobilne telefone in se namesto gledanja v ekrane zberemo kot družina v zavetju doma, spečemo piškote in po načrtu zašijemo pripravljen kos žaklovine..
Ko nas je povprašal po kakšni pesmi, smo mu ubrano (seveda smo že nekaj dni prej vadili 🙂 zapeli še Čušinovo: Popotnica.
Pomahali smo si v slovo in se poslovili z upanjem, da se naslednje leto zopet vidimo.