Uršulinski Laudato.Si na poti po Škofjeloškem hribovju

Mnogo let že nosim v sebi željo, da bi enkrat imele sestre uršulinke duhovne vaje, 8 dnevne na poti po Sloveniji. Hodeč. No, seveda ne samo hodeč. A kot romanje. Lani nas je obiskal prof. Belotti, veliki prijatelj sv. Angele, ki je pripovedoval o duhovnih vajah, ki so jih imeli z biblično skupino na poti, hodeč. Ko smo se zbrale v skupini JPIC, kot imenujemo skupino za mir, pravičnost in ohranjanje stvarstva, smo ugotavljale, da je okrožnica Hvaljen moj Gospod »šla malo mimo nas«. In vzniknila je ideja, da bi jo odkrivale, poglabljale živele in tudi širile s pomočjo poti. V pravcatem zanosu smo naredile program za knjižico in si razdelile delo. Nobena od nas pa se ni znala dobro lotiti predlogov poti in smo na pomoč poklicale Aleša Čerina, ki nam je bil dragocen sogovornik.

Na poti, katere del smo v soboto, 30. septembra in nedeljo 1. oktobra  s. Meta, s. Grete in jaz zares prehodile smo večkrat vzkliknile: kako posrečeno je to Aleš zapisal. Tudi za pripravo na pot.

Dotaknila so se me srečanja z ljudmi na poti, postanki na poti, ki so poglobili zavedanje, da prejemam dih … pogovori, ki so odpirali vprašanja.

Hrana zaužita pri domačinih je prebujala spoštljivo hvaležnost, obdelana zemlja prav tako. Pogled na tri najstniške brate, ki so kosili in grabili travo me je preveval z upanjem. Tablic in mobitelov ni bilo v dlaneh in ljudje, ki smo jih videle, jih niso mrzlično iskali na vsej tej poti po Škofjeloškem hribovju.

Zgovorno, navdihujoče, spodbudno. Počutila sem se kot potujoče oznanilo in hvaležna.

 

Trije sklepi:

–        Kako zmanjšati porabo polivinil vrečk, ko grem na pot in nasploh?

–        Še iti na pot z laudato.si.

–        Še sanjati o romarskih duhovnih vajah sester uršulink.

 

s. Zorica

 

Prišel je naš čas! S. Zorica, s. Grete in s. Meta smo se zadnji konec tedna v septembru odpravile na dolgo načrtovano pot. Šle smo s podporo vseh ostalih članic naše komisije za Pravičnost, mir in ohranjevanje stvarstva, ki žal niso mogle iti z nami. Želele smo preizkusiti v živo, kako deluje naš vodič Laudato.Si na poti.

Izrisale so se nam sledeče besede:

ŽIVETI TUKAJ IN SEDAJ

KAKO SI ČUDOVIT, NAŠ BOG, V VSEH STVAREH!

SMO VARUHI STVARSTVA IN NE POHLEPNI ROPARJI

GOSTOLJUBNOST IN DOBROTA DOMAČINOV

S hojo smo pričele ob 11.30 pri kapucinih v Škofji Loki, kjer smo pustile avto. Pri loškem gradu smo zmolile molitev romarjev ter si rekle: »Imamo čas, naš cilj je pot in ne vrh.« Tako smo mogle videti čudovite razglede, rdeče mušnice, prijazne živali, urejenost pokrajine in domačij, obnovljena znamenja in kapelice, pogovarjale smo se z mimoidočimi ter opravile nekaj vaj iz vodiča. Hvala Alešu Čerinu, ki je odlično opisal pohodno traso.

Pri Malini, nasproti Naceta, smo si privoščile počitek na toplem soncu in pozabile na čas. Pot smo nadaljevale po vojaški cesti proti Gabrški gori. Na razpotju je pisalo »Gabrška gora 30 minut«. Me to ja zmoremo! No, potem smo spoznale, da je to le vrh, da se nam je pot znatno podaljšala. Kam pa sedaj? Nato smo zagledale tri brate, najstnike, ki so kosili travo za živino. Lepo jih je bilo videti. Pokazali so nam pot in šle smo še nekaj kilometrov po asfaltu. Njihov oče nas je želel kar peljati, a si nismo hotele vzeti celotnega doživetja naše poti, četudi smo že kar čutile podplate. Med rožnim vencem smo se spustile do klopi na Predolah (no, tam to ne piše, a vseeno ti povedo, kje to je) in ura je bila 19.00. Zmaga! Naredile smo še nekaj poti in prisopihale v vas Mlaka. Takoj nas je pritegnila krasna stara mogočna kmečka hiša pri Jejlarju, kjer so snemali Cvetje v jeseni. To je treba fotografirati! Zgodilo se je lepo srečanje z medgeneracijsko družino, ki tam živi. Začutile smo vrednote povezanosti z zemljo, ponos na korenine, ljubezen do otrok, delavnost in disciplino in prizemljeno vernost. OŠ v Javorjah poka po šivih, saj je imeti tri ali štiri otroke v tem okolju povsem nekaj vsakdanjega.

V mraku smo se spustile do turistične kmetije Podmlačan, kjer smo dobile okusno večerjo in prijazen sprejem devetošolke, saj staršev ni bilo doma. Postelja je bila super, noč dolga, da smo ob 7.30 lahko nadaljevale pot proti Javorjam. Malo pred deseto uro smo prispele na Goro (Malenski vrh), kjer je bila ravno Rožnovenska nedelja in seveda sveta maša ter druženje z ljudmi po maši.

Vedno bolj je sijalo sonce, ko smo se spustile proti vasi Volča, kamor nas je prišel ob 13.00 iskat Mirko in nas peljal na družinsko kosilo v njegov dom. Pri njih smo pustile še zadnji izvod Vodiča, da ga širijo naprej. Še pot z avtom do izhodišča in tako smo opravile prva dva dela naše prve poti.

Zelo smo hvaležne za to izkušnjo, ki nam je dala še več veselja za delo naprej na tem področju. Prihaja Laudato.Si na poti II.

s. Meta

p.s. Opozorilo: naučile smo se, da je potrebno za vsak del štiridnevne poti vzeti si ves dan čas, sicer pride preveč hoje in premalo časa za uživanje in izkustvo vaj iz Vodiča.

 

s.Grete Traußnig:
Potem, ko smo ustvarile novo “romarsko pot”, je bilo seveda tudi prav, da smo jo same izkusile na svojih nogah.
Od začetka do konca naše hoje je bil to zame pravi blagoslov. Vzeti si čas in imeti čas samo za hojo, za čudenje in slavljenje Boga za lepoto stvarstva. Že dolgo časa nisem tako zavestno uživala v naravi. Videla sem spet, kako dobro je, samo “biti” navzoč, in sprejeti to, kaj mi je dano v nekem trenutku dneva.
Še vreme je bilo odlično. Na poti smo imeli tudi zelo lepa  srečanje z ljudmi, v različnih delih dneva in pri različnih dejavnostih v njihovem  vsakdanjem življenju. Nekatera srečanja so bila tako preprosta in pristna, da  so v meni pustila globok  vtis.
Prav tako mi je ostala močna bolečina v mišicah, v spomin na čudovita dneva “Laudato.Si na poti” 🙂
Naj ostane tudi več hvaležnosti Bogu in več ljubeče pozornost  pri sprejmanju Njegovih darov, ki smo jih vsak dan deležni!

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.