Veronikin prt

Pred menoj slika osebe, ki mi je bila v življenju najdragocenejša, mojega ata. Zame neštetokrat, kot Veronikin prt, kamor sem vtisnila svoj obraz in pustila sled. Varno, brez sodbe ali presojanja. On v tem postnem času že gleda obličje Najvišjega. Zasluženo. Spravljen s seboj, z drugimi in z Bogom. Kot je živel, podarjeno, kot dar. Velikokrat v odpovedovanju in trpljenju, a nikoli v zagrenjenosti, obtoževanju, obsojanju ali nespoštovanju. Ravno obratno, v sprejemanju, vsega in vsakogar, ker je najprej sprejemal sebe, kot dar.

Živel je sinovstvo, Božje sinovstvo. Odstiral je pot k bistvu, k ljubečemu pogledu Boga. Ta ljubeč pogled je delil naprej, ker je vedel iz kje in od kod je to črpal. Ljubljeni ljubi naprej, spoštovani spoštuje naprej. To zmore edino srce, ki resnično ljubi. Ljubi še onkraj groba, kjer življenje ne more umreti, kajti vse, kar je prežeto z ljubeznijo, lahko odide, a začne kliti drugače, na nov, preobražen način. Pustil je oporoko, kako se živi »v« in »iz« odnosa človečnosti. Kako se daruje, a še bolj, kako se sprejema dar in za tem odkriva, kdo je pravi Darovalec. Vzel je iz odnosa, zato je lahko v odnos vedno znova tudi dal. Najprej sebe, s tem, kar je bil, v drži pozornega poslušanja. Ob njem si se počutil dostojanstvenega, ker je sam sprejemal in živel je držo dostojanstva. Ker se je zavedal vrednosti, ki mu jo Bog daje, je odkrival vrednost v drugem človeku. Nikoli na silo, nikoli vsiljivo, manipulativno, v načinu ugajanja. Ne, iskreno in odprto, ker si bil zanj pomemben ti, tvoj pogled, razmišljanje, čutenje in doživljanje. Seval je ljubezen Boga do človeka, do stvarstva, otipljivo. Ker je želel biti ves v Bogu, je vedno znova vodil k tistemu, ki vse to podarja. Da, tudi trpljenje in preizkušnje. Ker jih je sprejemal kot dar, je lahko bil prt Veronike. Kot ona, je tudi sam velikokrat šel skozi nasilje brez nasilja, v zavesti, da je dovolj, da je samo tam, da odpušča, ne naivno, ampak ponovno pod ljubečim Božjim pogledom, kjer je tudi sam ljubljen in sprejet kot grešnik.

Velikokrat izrečen stavek, če o drugem nimamo kaj lepega povedati, tudi slabo ne bomo govorili, še odmeva.

Kot Jezus, tudi on v marsičem ni bil nikoli rehabilitiran. A ni potreboval, življenje je govorilo drugačno govorico od obtožb in maščevanja. Verjel je, v besedo Boga in besedo človeka. Ni sovražil, odpuščal je. Z malo besedami, iz njega je odsevala pokončna drža, a ne trda, prezirajoča in neizprosna. Drža trdnosti in stabilnosti. Drža človeka, ki ve za svoje korenine in ni kot apostol Peter, ki za pet minut gretja ob ognju in vprašanjih dekle, zataji človeka in Boga. To je drža človeka, ki odpušča v dejanju, ne v besedah. Ponovno, ne iz sebe, temveč pod ljubečim Božjim pogledom je postajal človek sprave in usmiljenja. Prenekatera krivica pa se je ponovno vtisnila v Veronikin prt, tiho, neopazno, a občuteno. Živel je, v tem trenutku in sedaj. Vedno znova izpuščal, da je prejemal na novo. Sprejemal je, a se ni oklepal.

 

Je letošnji postni čas tudi zame lahko drža sprejemanja in odkrivanja, kaj vse je Bog položil vame in ne zgolj odpovedovanje? S tem lahko postajam dar za drugega in verjamem, da se Bog lahko tudi po mojih darovih, lepih stvareh v meni, dotakne človeka in stvarstva?

Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Email this to someone

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja