Ekološka vzgoja in duhovnost

Hvaljen, moj Gospod:  6. Poglavje

Spremeniti naš način življenja. Začne se pri razvijanju novih prepričanj, drž in oblik življenja.

To zahteva ne le spreobrnjenje posameznika ampak povezanost v skupnosti, družbi, da bi se lahko soočili s kompleksnim problemom. Osnovnega pomena je duhovnost, ki nas lahko motivira za bolj strastno in zavzeto skrb za ohranjanje stvarstva. Krščanska duhovnost nas spodbuja biti srečen z malo.

 

Prilagojeno po: Thomas Reese, Faith and Justice, June 26, 2015

Več: uršulinke/Laudato si’

Okrožnica je na voljo tukaj  —〉

 

Preberite točke iz okrožnice 222-227 (spodaj).

H kakšni odločitvi vas spodbujajo te točke v vsakdanjem življenju?

 

VESELJE IN MIR

222. Krščanska duhovnost predlaga drugačno razumevanje kakovosti življenja. Vabi nas k preroškemu in kontemplativnemu slogu bivanja, ki je sposobno globokega veselja, ne da bi bili obsedeni z nebrzdano porabo. Pomembno je sprejeti stari nauk, ki ga najdemo v raznih redovnih izročilih pa tudi v Svetem pismu. Gre za prepričanje, da je »manj več«. Nenehno kopičenje porabniških priložnosti raztresa srce in preprečuje, da bi cenili vsako stvar in vsak trenutek, medtem ko nam vedra pozornost do vsake stvari, pa naj bo še tako neznatna, odpira veliko več možnosti za dojemanje in osebno uresničevanje. Krščanska duhovnost spodbuja k rasti v zmernosti in k uživanju v malem. Je vrnitev k skromnosti, ki nam omogoča, da uživamo ob malih stvareh, da se zahvaljujemo za priložnosti, ki nam jih ponuja življenje, ne da bi se oklepali tega, kar imamo, ne da bi žalovali za tem, česar nimamo. To od nas zahteva, da se izogibamo raznovrstnemu gospodovanju in golemu kopičenja užitkov.

223. Zmernost, ki jo živimo svobodno in zavestno, nas osvobaja. Ne pomeni manj življenja, ni nizka napetost, temveč vse kaj drugega. Bolj uživajo in bolje izkoristijo vsak trenutek oni, ki nič več ne kljuvajo sem ter tja, iščoč vedno tisto, česar nimajo, in doživljajo, kaj pomeni spoštovati vsakega človeka in vsako stvar, tako da se naučijo prijateljevanja z resničnostjo. Tako jim uspeva brzdati nezadovoljêne potrebe ter zmanjševati utrujenost in tesnobo. Mogoče je imeti malo potreb in živeti bogato, zlasti če zmoremo izbirati drugačno zadovoljstvo in če uživamo v bratskih srečanjih, služenju, uresničevanju lastnih darov, glasbi in umetnosti, v naravi, molitvi. Sreča zahteva, da se znamo odreči omami in ostajamo odprti za številne možnosti, ki jih ponuja življenje.

224. Zmernost in skromnost v zadnjem stoletju nista bili na dobrem glasu. Ko pa gre kakšna vrlina v osebnem in družbenem življenju na splošno v pozabo, se to konča s številnimi, tudi okoljskimi neravnovesji. Zato ne zadošča več le govorjenje o prepletenosti ekosistemov. Treba je imeti pogum in spregovoriti o zaokroženosti, celovitosti človeškega življenja, o obveznem spodbujanju in povezovanju glavnih vrednot. Ni lahko zoreti v tej zdravi človečnosti in srečni zmernosti, če postanemo neodvisni, če iz svojega življenja izključimo Boga in njegov prostor zasede naš jaz, če smo prepričani, da naša osebna presoja določa, kaj je dobro in kaj zlo.

225. Po drugi strani pa noben človek ne more zoreti v srečni zmernosti, če ni spravljen s samim seboj. Del primernega razumevanja duhovnosti je v razširitvi našega dojemanja miru, ki je veliko več kot to, da ni vojne. Človekov notranji mir je zelo povezan s skrbjo za okolje in skupno dobro. Kajti če ga živimo pristno, se odraža v uravnoteženem slogu našega življenja, v sposobnosti čudenja, ki vodi v globine bivanja. Narava je polna besed ljubezni, a kako naj jih slišimo ob nenehnem hrupu, ob stalni in tesnobni raztresenosti ali ob kultu prividnega? Številni ljudje čutijo globoko razpetost, ki jih priganja, da počnejo stvari v naglici; da bi se počutili zaposlene, hitijo, ker jih po svoje vleče, da odstranijo vse, kar imajo okoli sebe. Vse to vpliva na naše ravnanje z okoljem. Celostna ekologija zahteva, da posvetimo nekaj časa obnovi jasnega sozvočja s stvarstvom, da bi lahko premišljevali o našem življenjskem slogu in naših vzorih, da bi premišljevali o Stvarniku, ki živi med nami in v tem, kar nas obdaja in katerega navzočnosti »ni treba vzpostaviti, ampak jo odkriti in pokazati«.

226. Govorimo o ubranosti srca, ki vse doživlja v spokojni zbranosti. To pomeni, da se vsakomur posveti scela, ne da bi mislil na to, kar pride pozneje; ki se kot Božjemu daru za polno življenje vsakemu trenutku posveti povsem in v celoti. Jezus nas je učil te drže, ko nas je vabil, naj opazujemo lilije na polju in ptice neba, ali ko »se je ozrl« v iskalca in »ga vzljubil« (Mr 10, 21). Da, on je bil ves s človekom in z vsakim bitjem in je tako tudi nam pokazal pot, kako

premagati bolestno plahost, ki iz nas dela površne, popadljive in nebrzdane porabnike.

227. Izraz te drže je, da se pred obedom in po njem zahvalimo Bogu. Vernikom predlagam, da spet obnovijo to dragoceno navado in pri njej dosledno vztrajajo. Takšen blagoslovljen trenutek nas, četudi je zelo kratek, spomni na našo življenjsko odvisnost od Boga. Krepi hvaležnost za darove stvarstva, je spoštljiv poklon tistim, ki te dobrine s svojim delom pridelujejo, in v nas utrjuje solidarnost z najpotrebnejšimi.

 

 

Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Email this to someone

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja