»Vino je sok zemlje in sonca,« pravi pregovor. K žlahtnosti vinske kapljice prispevajo rodovitna prst in blagodejni sončni žarki ter pridna človeška roka in predano srce delu v vinogradu in kleti. Vino je pijača, ki jo lahko obravnavamo z več vidikov. Kot družabna pijača umiri razburjen želodec in dušo ter oplemeniti in dopolni hrano, lahko pa ga obravnavamo tudi kot samostojno hranilo. Deluje kot rahlo poživilo in v zmernih količinah ugodno vpliva na psihično in fizično počutje.

Slovenijo uvrščamo med vinorodne države z bogato vinogradniško zgodovino, nekoliko pa pogrešamo vinsko kulturo in pestrost ponudbe. Nekatere lege na našem območju so vrhunske, kar pomeni, da sodijo med štiri odstotke najboljših vinogradniških leg na svetu. Zato ne preseneča, da imamo vrhunska vina.
V času martinovanja smo o vinu, praznovanjih in o tem, kakšno vinsko kulturo imamo pri nas, poklepetali z vinsko kraljico Sandro Vučko. Zgodba o podelitvi naziva je skoraj logična, saj prihaja iz vinorodnega okoliša, Jeruzalema, kjer se je zaljubila v žlahtno kapljico in sedaj ima čast, da lahko svojo ljubezen deli z ostalimi. Zanjo je pitje vina obred: opazujemo, vonjamo, pokušamo. Pri njenih obrokih ga ne manjka in kot poznavalka ve, katero vino paše h kateri hrani. Ob vinu  resnično uživa, ampak je tudi sama potrebovala veliko časa, da ga je spoznala, razumela in sedaj ga spoštuje. Veseli jo, da v zadnjih dveh desetletjih zanimanje za vino narašča, razvija se kultura uživanja pitja vina, številni dogodki in prireditve pripomorejo, da povezujemo vino s prijetnim druženjem in bogatenjem splošnega znanja. Vse prevečkrat namreč povežemo vino s prekomernim uživanjem iz razloga, da o vinu vemo premalo. Da trta dobro uspeva, potrebuje primerna tla, hranila, dobro lego, mikroklimo, dovolj vode in veliko sončnih ur. Pravijo, da je trta rastlina sonca. V vinorodnem okolišu Srednje Slovenske Gorice, območje Jeruzalema, so priporočene sorte, torej tiste, ki so v tem okolju pokazale najboljše rezultate, laški rizling, beli pinot, chardonnay, sauvignon, šipon in dišeči traminec. V manjšem obsegu pa tu gojijo tudi rumeni muškat, rizvanec, zeleni silvanec, sivi pinot, traminec, renski rizling, ranino, ranfol, kerner, muškat otonel, belo žlahtnino, modro frankinjo, portugalko, modri pinot, rdečo žlahtnino in zweigelt. To so t. i. dovoljene sorte, ki sicer na določenem območju ne dajejo vrhunske kakovosti, vendar pa uspevajo in dozorijo.
Živimo v čudnih časih, ko je grozdje za vinogradnika prepoceni, tudi vino iz kleti je prepoceni – a za potrošnika je postalo predrago? Vino so slavili številni vladarji v zgodovini, danes pa si najvišji predstavniki države, nekateri župani … ne upajo javno nazdraviti z vinom, vinarji ne smejo uradno reklamirati vina, te žlahtne pijače.  Z veseljem ugotavljamo, da se to vendarle izboljšuje. Vinska kraljica vidi priložnost še v degustacijah neposredno v kleteh pri vinarjih – da ljudje vidijo klet, prešo, vinograde, da vidijo, kako nastane vino in od kod prihaja, da to ni samo steklenica, ki jo kupiš v trgovini, ampak da je v to vloženega veliko dela. Tu je še veliko priložnosti za promocijo vinogradnikov in razvoj vinske kulture. Rešitev vidimo v večjem povezovanju med pridelovalci vina. Še boljše bi bilo, če bi se Slovenija kot vinska država predstavljala kot celota – da bi se torej slovenski vinogradniki in vinarji povezali kot celota in skupaj nastopili tudi na tujih trgih. Samo tako si nas bodo zapomnili v tujini in samo tako bomo lahko prišli na zemljevid svetovnih vinskih destinacij.

Prispevek zaključujem z mislijo Maksima Gorkega: “V vinu je največ sonca. Naj žive ljudje, ki pridelujejo vino, kajti z njim vnesejo svetlobo sonca v človeške duše”. In kot je zapisal Matos: “Kakor se nekaterim vino prilega, drugim škodi. Kakorkoli že, v vinskih krajih rastejo talenti, umetnost, življenjska radost, zdravje in glasba”.

Jasna Munda