Naj vas Gospodova bližina napolni z veseljem velikonočnega jutra! Blagoslovljene velikonočne praznike!    

Vsak dan si rezal, brusil, oblal svoj les. Molče služil kruh. Sedaj je Drugi vzel oblič in ti si les. Brusi, obla, reže in ti si les. Molče. Posnema tvojo

Prebrala sem tvoje ime, spoznala, tvoje, Božje srce.   Emanuel, pridi! Pridi! Ko z nami si, tema ne premaga luči, bes nima zadnje besede. Pridi! V tebi, skrito postane resnica,

Iščem, tehtam, poskušam besede, take, ta prave, ne lesene, ki bodo zapele, razumele, tiho zvenele, šle na pot, igrivo poletele, tja na drugo stran. Tam, bodo, na oknu, sedele, čakale,

Pač mi je treba preprostih stvari. Kruha in vode in toplih dlani.   Molka in spanja za trudne oči.   Pač mi je treba preprostih stvari. Smeha in joka in

Sklonil si se k bosim nogam jih poljubil in objel. Tvoje roke, prazne, čiste, z blatom, žeblji umazane. Dan že vstaja, tečem tja, sam si tam, v grobu, smrt. Na

Nihče ni stroj hladen, v kot postavljen narejen po naročilu, da bi od njega korist dobili, popoln izdelek, uresničene sanje. Si kot balon v zraku, vetru, čutiš in se dotikaš

Čisto majhen, skrit, ubog, rad prihajaš v krhki svet. Nočeš bogastva, pobeljenih grobov, grdih, sivih pogledov, prva mesta na gostiji. Ti sediš zadaj, se smejiš, rad imaš ljudi, v štalici

Gospod, nisem vredna, da prideš k meni, nisem vredna biti pred teboj, te hvaliti, te prositi, prejeti odpuščanje. Vse molitve me ne naredijo vredne, ne adoracije in tudi ne dobra

Vse strmi vate! Nebo se sklanja v začudenju, drevesa se priklanjajo svojemu kralju vsak kamen onemi. Vse strmi vate. Noč siplje svoje zvezde, dnevu, ki se poraja, zastaja dih. Pastirji

V krošnjah dreves, se dviga molitve ples. Veter se z listi igra, šepeta, srce se veselju preda. Skrivnostna tišina, v globini Beseda, srečanje hrani, dušo oživlja. Nebo in zemlja prepletata